OZ 2009/3

M T 67 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 učinki, povezani z odzivnim časom (angl. simple reaction time – SRT ) in motorično hitrostjo (angl. motor speedness – MS ) delno korelirajo. Obstajajo tudi dokazi, da so vzroki upada G f spremembe stališč do intelektualnih nalog, vključno z antiintelektua- lizmom. SPOMIN Spomin je na času temelječa intelektualna sposobnost in psihična osnova znanja. Lahko preučujemo ne samo koli- čino priklicanega, ampak tudi hitrost priklica. Že vsakda- nje izkušnje kažejo, da s staranjem upadajo funkcije krat- koročnega spomina, ki vključujejo dojemanje, pridobi- vanje, zadrževanje, priklic in reproduciranje priklicanega znanja. Vsaka teh funkcij se lahko razčleni v podfunkcije (npr. podfunkcija dojemanja so strategije pridobivanja in vzorci pozornosti). Obstajajo tri vrste spomina: primarni, sekundarni in terci- arni spomin. Primarni spomin (PM) je kratkoročni spomin. Človek shranjuje in išče glede na vrsto čutnega vnosa (vidni, slušni …), mesto vnosa (levo uho, desno uho) in čas (prvi, drugi …). Iskanje informacij v obdobju, daljšem od 20 sekund, kaže na sekundarni spomin (SM). Čas med učenjem in iskanjem določa, ali bomo iskane informacije našli. 10 Spomin je bistven za reševanje problemov in za kako- vost rešitve problema. Zmogljivosti spomina dosežejo asimptoto v relativno zgodnih fazah filogenetskega in ontogenetskega razvoja. Ontogeneza naj bi bila kratka rekapitulacija filogeneze. PM naj bi dosegel 8 let star otrok in podobno tudi velike opice (šimpanzi, giboni). SM je bolj povezan z G f in G c ter z drugimi kazalniki inteligentnosti kakor PM. Najboljši kazalniki za TM so kazalniki za funkcijo spomina VPT, ki vključuje priklic iz oddaljene preteklosti. Označujemo jo kot dolgoročni spo- min (angl. long-term memory – LTM). Zelo kratkoročni spomin PM in del SM upada s staranjem in je šibko po- vezan z G f in G c . Neasociativen, odmeven spomin in aso- ciativni “pomenski’’ spomin sta vključena v manifestne kazalnike intelektualnega upadanja. Sposobnost pisanja je šibko povezana s funkcijo SAR, upad G f je bolj povezan z elementarno zmogljivostjo za usmerjanje pozornosti oz. vzdrževanje koncentracije. S staranjem je povezan upad številnih pomenskih asocia- cij, ki jih generirajo besede, besedne zveze, znaki, simbo- li, stavki itd. Vse to spremlja izguba priklica v intervalih nekaj minut ali dlje. Starejše osebe potrebujejo več časa za usvajanje in dojemanje omenjenih spodbujevalnih ele- mentov, vendar se zdi, da to ni samo zaradi nesposobnosti zavedanja ločenih elementov kot takšnih. Predvsem je to zaradi nesposobnosti dojemanja relacijskih vidikov in vzorcev spodbud. Npr. če je v nalogi za ugotavljanje spo- mina ponujena takojšnja asociacija, bo pri starejši osebi zavedanje asociiranega elementa domala hitrejše kot pri mlajši osebi, vendar le v primeru, ko je uspešnost odvisna od zavedanja odnosov med elementi naloge, pri kateri so starostne razlike pomembne. Skratka, upad inteligentnosti spremlja elementarna izguba vzdržljivosti usmerjenega zavedanja elementov problema, izguba zmogljivosti zaznavanja odnosov med elementi problema, ki je še bolj fundamentalen. Prvo zmogljivost merimo s testi hitrosti zaznamovanja in pozornosti ter pri meritvah PM. Druga zmogljivost se manifestira kot nezmožnost organiziranja gradiva na način, ki ga terja učinkovito funkcioniranje SM, vendar jo še bolj nakazuje nezmožnost reševanja problemov, pri katerem je treba do- jeti nekaj odnosov in to uporabiti kot osnovo za izvajanje zaključkov, ki lahko predpostavljajo rešitve problema. Proučevanje sistemov človekovih sposobnosti naj bi spremljal zmerni skepticizem. Glavni problem pri teh raziskavah je doseči primerljivost vzorcev respondentov na različnih stopnjah razvoja. Druga skupina problemov je povezana z zagotavljanjem primerljivosti meritev pri različni starosti. Naj bi bili bolj strpni do ambivalentnosti v raziskavah starostnih razlik in sprememb, ki jih povzro- ča staranje. Preveč je sprejemljivih in tudi nasprotujočih si razlik v znanstvenem spoznanju, ki ne dovoljuje nedvo- umnih zaključkov. Pri starejših osebah lahko testi merijo nekaj drugega kot pri mlajših osebah. Nekatere študije kažejo, da v nalogah za merjenje intelektualnih sposobnosti starejše osebe za razliko od mlajših stremijo k točnosti in ne k hitrosti. Hitrost starejših odraslih se lahko opazno poveča pri reševanju testov z nagrajevanjem. Ni dvoma, da je treba upoštevati razlike v strategijah mlajših in starejših oseb. Uspešnost starejših oseb v nalogah za merjenje G f lahko zamenjamo z usposabljanjem za razvoj strategij samo- opazovanja. Rezultatov ni mogoče razlagati kot odsotnost upadanja funkcij zaradi staranja. Rezultati kažejo, da na uspešnost vplivajo strategije in to je osnova za domnevo, da so starostne razlike predvsem posledica razlik v strate- gijah in ne razlik v funkcijah. Ne smemo tudi pozabiti, da so starostne razlike izračunane na ravni povprečja in da je povprečna vrednost v primeru majhnih vzorcev respon- dentov pomembno odvisna od relativno majhnega števila primerov. Nekaj oseb, ki kažejo upad funkcij, lahko to vrednost zniža, čeprav večina posameznikov kaže, da upada ni. Kot pravi Horn (1978), krivulja za povprečje ne opisuje krivulje za posameznika.