OZ 2009/3

68 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 USTVARJANJE IN UPRAVLJANJE ZNANJA IN VSEBIN Znanje lahko predstavimo iz treh perspektiv: kognitivi- stične (npr. Simon, 1993), koneksionistične (npr. Zander in Kogut, 1995) in avtopoetske (npr. Nonaka in Takeuchi, 1995; Hart in Warne, 2008). Bistvena je tudi delitev zna- nja na implicitno in eksplicitno (Polanyi, 1966). Nonaka in Toyama (2003) sta temeljito spremenila teorijo ustvar- janja znanja skozi proces SECI (Socialization, Externa- lization, Conbination, Internalization) iz leta 1991 (No- naka, 1991) in iz leta 1995 (Nonaka in Takeuchi, 1995) ter teorijo o ba iz leta 2000 (Nonaka, Toyama in Konno, 2000). Znanje in zmogljivost ustvarjanja in izkoriščanja znanja sta najpomembnejša vira trajnostne konkurenčne predno- sti podjetja. Vendar smo zelo daleč od razumevanja pro- cesa, v katerem organizacija ustvarja in izkorišča znanje, in potrebujemo novo teorijo znanja, ki se bistveno razli- kuje od obstoječe ekonomske in organizacijske teorije. Model SECI vključuje socializacijo, eksternalizacijo, kombinacijo in internalizacijo. Ba je mesto ustvarjanja znanja ( chora po Platonu, topos po Aristotelu, Ort po He- ideggru), saj je znanje odvisno od časa in prostora (Ha- yek, 1945) in ga ne moremo ustvarjati v vakuumu. Avto- rja razumeta ba kot neodvisno interakcijo med agenti in strukturami z uporabo Giddensove teorije strukturiranja (1984) za pojasnitev odnosov med agenti in kontekstom ter kritičnega realizma kot metodologije za preučevanje interakcij med implicitnim in eksplicitnim (med nevidnim in vidnim znanjem). Ustvarjanje znanja je proces sinteze, v katerem je orga- nizacija v interakciji s posamezniki in okoljem zaradi transcendiranja protislovnosti, s katerimi se sooča. Zaradi medsebojne povezanosti agentov in struktur je ustvarjanje znanja proces, ki se odvija med individualno in družbeno ravnjo. Sinteza ni kompromis, ampak povezovanje na- sprotujočih si vidikov skozi dinamični proces dialoga in prakse. Po tradicionalni teoriji je organizacija podobna stroju za obdelavo informacij iz okolja za reševanje problemov in za prilagajanje na okolje, odvisno od zastavljenega na- mena. Gre za statični in pasivni pogled na organizacijo, ki ne zajema dinamičnega procesa, v katerem je organi- zacija v interakciji s člani organizacije in okoljem. Na- loga organizacij namreč ni samo reševanje problemov, ampak tudi ustvarjanje in definiranje problemov ter raz- vijanje in uporabljanje znanja za reševanje teh proble- mov (skozi aktivnosti reševanja problemov pa se razvija še novo znanje). Pri ustvarjanju znanja nihče ne more biti neodvisen od konteksta. Socialni, kulturni in zgodovinski konteksti so pomembni za posameznike, ker predstavljajo osnovo za interpretacijo informacij. Posamezniki imamo različne cilje in kontekste, ki so lahko v protislovju s cilji organi- zacije, ki ji pripadamo. Tradicionalne teorije organizacij poskušajo reševati takšna protislovja skozi oblikovanje organizacijskih struktur, sistemov in spodbud, rutin in kulture organizacije. Organizacija pa je entiteta za ustvarjanje znanja, tako da išče sintezo protislovij, in ne optimalno ravnovesje med protislovji, skozi interakcije udeleženih posameznikov in socialnih struktur. Posamez- niki izvajamo naše akcije na ravni diskurzivne zavesti in na ravni praktične zavesti (Giddens, 1984). Diskurzivna zavest nam zagotavlja racionalizacije za naša dejanja in je povezana z bolj eksplicitnim teoretičnim spoznanjem, praktična zavest pa se nanaša na naše vsakdanje življenje, o katerem ne razmišljamo, ne teoretiziramo. Diskurzivna zavest proizvaja eksplicitno, praktična pa implicitno zna- nje. Ustvarjanje znanja se začne s socializacijo, ki je pro- ces konverzije novega implicitnega znanja skozi skupne izkušnje v vsakodnevni socialni interakciji. Implicitno znanje je težko formalizirati. Lahko ga pridobimo le z iz- menjavo neposrednih izkušenj, kot je skupna poraba časa ali življenje v istem okolju (npr. v internatu). Rutine so del implicitnega znanja, saj se razvijajo v tesni interakciji skozi čas. V procesu socializacije posamezniki sprejema- jo protislovja in jim ne nasprotujejo. Skozi proces eksternalizacije se implicitno znanje pre- oblikuje v eksplicitno znanje, ki ga lahko izmenjujemo z drugimi, to eksplicitno znanje pa postaja osnova novega znanja (kot so pojmi, slike, zapisani dokumenti). Med eksternalizacijo uporabljamo diskurzivno zavest in po- skušamo racionalizirati in artikulirati svet, ki nas obkroža. Učinkovita metoda za artikulacijo implicitnega znanja je dialog z drugimi. Za konverzijo skritih konceptov in mehanizmov v eks- plicitno znanje sta bolj učinkoviti metodi abdukcija in retrodukcija in manj indukcija in dedukcija. Pri metodi abdukcije se uporabljajo metafore, analogije in modeli (Lawson, 1998). Na tem mestu prihaja do izraza raz- lika med Nonakovo in Giddensovo teorijo. Po Nonaki se aktivno izpostavljamo kontekstu, to pa nam omogoča spoznanje pripadajočih protislovij, po Giddensu pa soob- stajata dve ravni v harmoniji in udeleženci najdejo onto- loško gotovost v rutinah. Skozi proces kombinacije se eksplicitno znanje zbira znotraj in zunaj organizacije in se potem kombinira, ureja ali obdeluje s ciljem oblikovati še bolj kompleksno in si- stematično eksplicitno znanje. To konverzijo znanja omo-