OZ 2009/3

70 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 primer danes pri proizvajalcu relativno nizka, dokončna cena za potrošnika pa strahotno visoka prav zaradi teh številnih “špekulantov’’, ki si prilastijo vsak svojo “do- dano vrednost’’. UVOD V SODOBNE TEORIJE IN RAZISKAVE MODROSTI Pod vplivom pozitivizma in behaviorizma se je sodobna psihologija omejila na pojme, ki jih je mogoče opazovati in definirati, pojmi, kot so duh ali modrost, pa se ji niso zdeli ustrezni za znanstveno raziskovanje. Modrost je bila v psihologiji do nedavnega obrobni predmet in psiholo- ških raziskav na tem področju je bilo zelo malo (Chandler in Holliday, 1990), v zadnjih dveh desetletjih pa so posta- le vse bolj popularne (Ardelt, 2003). Razumevanje modrosti je odvisno od epistemološkega stališča in zelo koristno si je ogledati pojmovanja mod- rosti v kulturah, ki temeljijo na različnih vrednotah (na primer pojmovanje modrosti tibetanskih budistov) in so manj pod vplivom zahodnega modernizma. Sodobne teorije in raziskave modrosti sledijo v osnovi dvema izročiloma o modrosti. To sta: • zahodno izročilo o modrosti, ki poudarja kognitivno dimenzijo modrosti, • vzhodno izročilo o modrosti, ki stremi k integraciji kognitivnih, refleksivnih in afektivnih elementov. Berlinska skupina na čelu z Baltesom in Staudingerjem sledi zahodnemu izročilu in razume modrost kot ekspertni sistem znanja za razumevanje in upravljanje življenja in ne kot značilnost osebnosti. Pri tem se naslanja bolj na eksplicitne teorije teoretikov in raziskovalcev kot na im- plicitna stališča laikov o modrosti. Avtorji, kot so Clayton in Birren (1980), Levittova (1999) in Ardeltova (2003), sledijo vzhodni tradiciji modrosti. Po Ardeltovi (1997, 2000) je modrost kombinacija kog- nitivnih, refleksivnih in afektivnih značilnostih osebnosti, temelječa na implicitnih teorijah modrosti in eksplicitnih teorijah modrosti iz vzhodnih izročil o modrosti. Levittova (1999) je opravila empirično raziskavo na pod- lagi intervjujev med budističnimi duhovniki v Dharmsali v indijskem delu Tibeta. Tema intervjujev je bil razvoj modrosti, ki so se je ti duhovniki učili na Institutu budi- stične dialektike (Institute of Budhist Dialectics). Levitto- va izhaja iz ugotovitve Roberta Sternberga (1990), da je modrost sposobnost strpnosti in sprejemanja negotovosti v življenju. Ugotovila je, da je pot tibetanskih budistov do modrosti opustitev jaza (angl. ego abandonment ), stališče zahodne psihoterapevtske teorije in prakse pa je ravno nasprotno krepitev jaza (angl. ego strengthening ). Obe poti, tibetanska in psihoterapevtska, sta torej poti proti modrosti. Skupni sta jima zmanjšanje eksistenčnega stra- hu oz. stresa in premikanje proti notranjemu bistvu. Stres je namreč posledica zmedene osebne ontologije. TRIDIMENZIONALNI MODEL MODROSTI Ardeltova (2003) je ustvarila tridimenzionalni model modrosti ( three-dimensional wisdom scale – 3D-WS ), ki vključuje poleg modrosti tudi obvladovanje in psihološko dobro počutje, stališča do smrti, splošne življenjske pogo- je in (samoocenjevalno, tj. pristransko) socialno všečnost. Modrost kot latentna spremenljivka sestoji iz kognitivne, refleksivne in afektivne komponente: • Kognitivna komponenta vključuje razumevanje življe- nja in željo po spoznavanju resnice oz. znanje o para- doksnih (pozitivnih in negativnih) vidikih človekove narave, strpnost do dvoumnosti in nedoločenosti ter sposobnost sprejemanja pomembnih odločitev kljub nepredvidljivosti in negotovosti v življenju. • Refleksivna komponenta predstavlja sposobnost ob- ravnave pojavov in dogodkov z različnih zornih kotov ter sposobnost odpravljanja subjektivnosti in krivično- sti do drugih. • Afektivni element zajema prisotnost pozitivnih čustev in ravnanja do drugih bitij, kot so občutki in dejanja sočutja in usmiljenja ter odsotnost ravnodušnosti in negativnih čustev in dejanj do drugih. Večina ljudi ima težave pri podajanju eksplicitnih definicij modrosti, je pa sposobna intuitivno prepoznati modre osebe. Ardeltova (2003) omenja 127 značilnosti implicitnega pojmovanja modrosti, ki so razvrščene v pet skupin. To so: kognitivne, refleksivne in afektivne komponente mod- rosti ter komponenti ravnodušnost in dozorelost. Ardelto- va je podala pregled treh empiričnih študij o implicitnih teorijah modrosti, in sicer študije Claytonove in Birrena (1980), Hollidayja in Chandlerja (1986) ter Sternberga (1990). Metode, ki so jih uporabili različni avtorji v svojih em- piričnih raziskavah, so zelo inventivne in pomembne za razvoj na tem raziskovalnem področju, vendar bomo v tem prispevku navedli samo dokončne definicije modrosti izbranih avtorjev. Do dejavnikov oz. dimenzij modrosti so prišli s faktorsko analizo in multidimenzionalnim toč- kovanjem (angl. multidimensional scaling ). Seznami zna- čilnosti modrosti, ki so jih naredili, točkovali in po številu točk razvrstili sami izpraševanci, vključeni v raziskave, niso enaki. Vendar v vseh treh študijah prevladujejo kog- nitivni, refleksivni in afektivni elementi modrosti.