OZ 2009/3

72 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 ki kažejo empirično uporabnost podanih teoretičnih in empiričnih pristopov k modrosti. Staudinger, Lopez in Baltes (1997) so ugotovili, da se testi inteligentnosti pre- krivajo z meritvami modrosti glede na merjene konstruk- te, čeprav inteligentnost in modrost nista enaki. Baltes, Staudinger, Maercker in Smith (1995) so ugotovili, da so se starejši posamezniki izkazali z modrostjo, kot so to ugotovili tudi klinični psihologi; da so namreč v nalogah v zvezi z modrostjo starejši odrasli (do 80. leta starosti) enako uspešni kot mlajši odrasli. Staudinger in Baltes (1996) sta ugotovila, da so bila prizorišča izvajanja ekolo- ško relevantna za življenje udeležencev in da so zagotov- ljene dejanske oz. “virtualne’’ duhovne interakcije imele vedno večjo uspešnost v zvezi z modrostjo. Nekateri teoretiki razumejo modrost kot postformalno operativno mišljenje, vidijo jo kot nekaj, kar je nad in- teligentnostjo (Piaget, 1972). Modrost bi torej morala biti stopnja mišljenja nad Piagetovo stopnjo formalnih operacij. Modri so tisti posamezniki, ki lahko mislijo refleksivno in dialektično. Gre za posameznike, ki so spoznali, da absolutne resnice ni in da se resnica razvija v zgodovinskem kontekstu tez, antitez in sintez (Kitchener in Brenner, 1990). Čeprav je večina razvojnih teorij modrosti ontogenetskih, sta Csikszentmihalyi in Rathunde (1990) uporabila filo- genetski ali evolutivni pristop in hotela dokazati, da je treba konstrukte, kot je modrost, opazovati nadčasno v kulturnem kontekstu. Modrost ima tri osnovne pomenske dimenzije: • dimenzijo kognitivnega procesa – modrost je poseben način pridobivanja in obdelave informacij, • dimenzijo vrline – modrost je družbeno ovrednotena kot zaželen obrazec vedenja, • in dimenzijo dobrega – modrost je osebno zaželeno stanje. Nekatere izmed omenjenih teorij poudarjajo pomembnost različnih oblik integracije ali ravnotežja v modrosti, in si- cer med različnimi oblikami mišljenja, različnimi kogni- tivnimi, volitivnimi in afektivnimi samosistemi (Kramer, 1990) ter med različnimi stališči (Kitchener in Brenner, 1990). Baltes je prav tako dokazoval pomembnost ravno- težja in tudi Sternbergova (2003) teorija modrosti se na- vezuje na ta pogled. Ameriški psiholog Robert Sternberg je svoje tridesetletno znanstvenoraziskovalno delo o človekovem duhu razdelil v pet faz: Prva faza (ko je bil študent prvega letnika fakultete) Komponentna analiza sposobnosti je vključevala kom- ponento obdelave informacij ter dve metakomponenti: a) izvršilne procese višjega reda, ki opredeljujejo, kaj in kako bomo delali, ter kako dobro smo to naredili; ter b) izvršilne procese nižjega reda, ki izvajajo navodila za metakomponente in pridobivanje znanja. Druga faza (ko je bil mlad univerzitetni profesor) Triarhična teorija inteligentnosti vključuje tri podteo- rije: komponentno, izkustveno in kontekstno. Kompo- nentna podteorija določa komponente inteligentnosti, ki se nanašajo na obdelavo informacij, in to so pre- poznavanje, definiranje in predstavljanje problema. Izkustvena podteorija določa področje izkušenj, pri katerih so omenjene komponente najbolj relevantne za dokazovanje in testiranje inteligentnosti, in sicer po- dročje novih problemov, ki se nanašajo na reševanje problemov, in področje, ki se nanaša na nezavedni in avtomatski proces, ki se začne z zavednim in nadzoro- vanim procesom, kot je branje. Kontekstna podteorija določa funkcije inteligentnosti v kontekstu realnega sveta; prilagajanje na dano okolje, preoblikovanje danega okolja v novo, boljše okolje in izbor drugega okolja v primeru, če prilagajanje in preob- likovanje ni uspelo. Druga faza ima še dve podfazi: • Podfaza 2a je osredotočena na kreativne sposobnosti, ki se dopolnjujejo z analitičnimi. • Podfaza 2b se prekriva s podfazo 2a, je pa osredoto- čena na praktične sposobnosti, ki jih pogojuje pred- vsem pridobivanje in uporaba implicitnega znanja. Implicitno znanje je proceduralno znanje, ki ni eks- plicitno, pogosto pa ni niti verbalizirano, kaj je treba znati, če hočemo uspeti v določenem okolju. Stern- berg je s sodelavci razvijal instrumente za pridobiva- nje in uporabo implicitnega znanja; rezultati prido- bivanja implicitnega znanja ne korelirajo z meritvami inteligenčnega količnika (IQ) in morda celo bolje od IQ napovedujejo uspešnost v šoli in delovnem mestu. Tretja faza Teorija inteligentnosti za doseganje uspeha je razširitev triarhične teorije. Po tej teoriji ima človek inteligentnost za doseganje uspeha do stopnje razvitosti svojih sposo- bnosti, potrebnih za uspeh v življenju, v skladu z lastno definicijo uspeha znotraj svojega sociokulturnega kon- teksta. Uspeh dosežemo s procesi prilagajanja, preob- likovanja in izbora okolja (procese izvajamo s pomočjo