OZ 2009/3

M T 73 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 spoznanja in potem kapitaliziramo svoje prednosti ali pa kompenziramo svoje slabosti). Četrta faza Teorija naložb v ustvarjalnost se je rodila iz spoznanja, da za ustvarjalnost potrebujemo več od same kreativne inteligentnosti. Kreativnejši ljudje so tisti, ki v svetu idej “kupijo’’ malo, “prodajo’’ pa veliko. To so ljudje, ki ustvarjajo relativno nepopularne ideje (kupujejo malo) in prepričajo druge v vrednost svojih idej (prodajajo veliko), potem pa poiščejo naslednjo nepopularno idejo. Ustvar- jalnost je sposobnost, ki ni povsem vezana na določeno področje in se razlikuje od rezultatov psihometričnega merjenja inteligentnosti. Teorija naložb v ustvarjalnost predstavlja prekomerno poenostavljanje, saj po tej teoriji obstaja tendenca podcenjevanja vrednosti idej; po teoriji pogona kreativnih prispevkov so dobrodošle tiste ideje, ki so v skladu z veljavnimi vzorci. Peta faza Uravnovešena teorija modrosti je rezultat nekoliko pre- usmerjenega razmišljanja glede na ugotovitev, da pose- dujejo inteligentost za doseganje uspeha najbolj razvpiti despoti in najbolj pohlepni tajkuni. Delujejo znotraj so- ciokulturnih pravil, ki so jih po večini sami predpisali, in so zelo uspešni, pogosto za visoko ceno (vključno s smrt- jo), ki jo plačajo drugi. Zaradi tega je Sternberg posvetil znanstveno pozornost prav modrosti. Po tej teoriji je modrost vrednostna uporaba implicitnega znanja ne samo v prid lastne koristi (kot je to primer z inteligentnostjo za doseganje uspeha), ampak tudi v prid drugih z namenom uresničiti splošno dobro. Modra oseba se zaveda, da mod- rost ni le stvar znanja ali intelektualnih sposobnosti, ki jih uporablja za to znanje, ampak je pomembno tudi, kako in zakaj je to znanje uporabljeno. Inteligenčni količnik (IQ) je pri nekaj zadnjih generacijah naraščal, pojavljanje strahotnih masakrov in genocidov pa kaže, da modrost pri tem ni naraščala. Če svet sploh kaj potrebuje, je to mod- rost; brez modrosti ne bo sveta ali vsaj ne ljudi. Kot rečeno, inteligentnost za doseganje uspeha in ustvar- jalnost sta osnova za modrost, ampak nista dovolj. Po- sebej je pomembno implicitno znanje, od katerega je od- visna praktična inteligentnost. Potrebno je tudi prepozna- vanje vrednot kot meril pri doseganju splošnega dobrega skozi ravnovesje med: a) intrapersonalnimi (lastnimi interesi), (b) interpersonalnimi (interesi drugih) in c) eks- trapersonalnimi interesi (vidiki okolja, v katerem živimo) za kratkoročno in dolgoročno doseganje ravnovesja med prilagajanjem obstoječemu okolju, preoblikovanjem tega okolja in izbiro novega okolja. Motivacija za maksimali- zacijo lastnih interesov in minimalizacijo interesov dru- gih pomeni, da ni modrosti. Modrost obstaja, če iščemo splošno dobro in se zavedamo, da je to splošno dobro lahko za nekatere boljše kot za druge. Teroristi so lahko “v akademskem smislu’’ inteligentni, praktično zelo inte- ligentni, vendar jih ne moremo imeti za modre. Problemi, ki terjajo modrost, vedno vključujejo vsaj ne- kaj elementov inter-, intra- in ekstrapersonalnih interesov. Moramo vedeti, katere možnosti obstajajo in kaj pomeni- jo. Da bi nas imeli za modre, moramo vedeti, kaj nekdo zna, česa nekdo ne zna, kaj lahko vemo in česa ne v da- nem času in prostoru. Intrapersonalni interesi lahko vključujejo doseganje popularnosti in prestiža, več denarja, več učenja, več duhovnega dobrega počutja, več moči itd. Interperso- nalni interesi so lahko isti, le da so povezani z drugimi ljudmi. Ekstrapersonalni interesi lahko vključujejo pomoč skupnosti, šoli ali drugim ljudem, skrb za ljudi, pomoči potrebnih, prispevek domovini ali služenje bogu itd. Raz- lični ljudje na različne načine lovijo ravnotežje med temi interesi. Diktator bo poudarjal svojo osebno moč in boga- stvo, svetnik pa lahko poudarja samo služenje drugemu in bogu. Modrost ne vključuje le vzpostavitve ravnovesja med tremi vrstami interesov, temveč tudi med tremi možnimi smermi delovanja: prilagajanje samega sebe ali drugih na dano okolje, preoblikovanje okolja, da bi bilo kompatibilno z nami ali drugimi, in izbira novih okolij. Včasih je prilaga- janje najboljša pot, vendar po navadi iščemo ravnovesje med prilagajanjem in preoblikovanjem, zavedajoč se, da preoblikovanje okolja ne terja samo spreminjanja okolja, ampak zahteva tudi spreminjanje samega sebe. Ko posameznik ugotovi, da je nemogoče ali vsaj nespre- jemljivo prilagajanje ali spreminjanje okolja, se lahko odloči za izbor novega okolja, tako da zapusti delovno mesto, skupnost, zakon, državo itd. Modrost praviloma terja komponente pridobivanja znanja, odvisnega od: a) selektivnega kodiranja novih informacij, ki so relevantne za naše cilje pri spoznavanju konteksta, b) selektivne primerjave teh informacij s sta- rimi informacijami, da izvemo, kako se nove ujemajo s starimi, in c) selektivnega kombiniranja kosov informacij, da jih skupaj spravimo v urejeno celoto. Pojmovanje modrosti, v katerem je poudarjena vloga im- plicitnega znanja, ne pomeni, da za modrost ni relevantno tudi formalno znanje. Modri vodje se pogosto učijo v formalnem okolju, vendar morajo biti ti vidiki znanja, relevantni za modro razsojanje, povezani s takšnim raz- sojanjem preko implicitnega znanja (npr. odločitev, da zedini svojo državo, je Nelson Mandela sprejel že v šoli). Kdaj uporabiti znanje, kje ga uporabiti, kako ga uporabiti,