OZ 2009/3

74 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 za koga ga uporabiti, celo zakaj ga sploh uporabiti, je po- dročje implicitnega znanja, ki si ga ne moremo pridobiti v šoli, ampak le iz izkušenj. Teorija uravnovešene modrosti kaže na številne vire raz- vojnih in individualnih razlik v modrosti. Individualne in razvojne razlike, ki vplivajo na proces ravnovesja, so: cilji modrosti (glede na stopnjo, do katere želimo doseči splošno dobro), vzpostavitev ravnovesja med odgovori na okoljske kontekste (ljudje so lahko v interakciji na nešteto načinov), kratkoročno in dolgoročno iskanje rav- notežja med interesi, pridobivanje implicitnega znanja, izkoriščanje implicitnega znanja in vrednot (različna vrednostna merila nas vodijo pri uporabi inteligentnosti in ustvarjalnosti). Viri razlik imajo za posledico različne stopnje modro- sti in možnosti uporabe modrosti v različnih situacijah. Dejstvo, da je modrost po navadi povezana z večjo inte- lektualno in celo fizično zrelostjo, je predvsem posledica razvoja implicitnega znanja in vrednot, ki se razvijajo skozi celo življenje, ne pa samo v otroštvu ali zrelih letih odraslosti. Modrost je povezana z drugimi psihološkimi konstrukti; predvsem z implicitnim znanjem, (neformalnim znanjem, ki se uči v “šoli življenja’’) in analitičnim mišljenjem, vendar ne s tisto vrsto vrsto analitičnega mišljenja, ki ga merimo s testi za akademske sposobnosti in uspeh (po- memben del analitičnega mišljenja je metamišljenje). Modra rešitev je praviloma kreativna rešitev, vendar kreativni prispevki sami zase ne vodijo k modrosti, saj kreativni ljudje pogosto težijo k skrajnostim. Kreativno mišljenje najpogosteje ni uravnovešeno, modro pa je. Rešitev je lahko kreativna, npr. v matematiki, ne da bi bila modra, toda modro mišljenje mora biti kreativno, saj modra rešitev vključuje neko novost in uravnoteži inter- ese (novost in ustreznost sta znaka za prisotnost ustvarjal- nosti). Modrost je posebna vrsta praktičnega mišljenja in je povezana tudi s psihološkimi konstrukti, kot je socialna in emocionalna inteligentnost, interpersonalna in intra- personalna inteligentnost, vendar se od njih tudi razlikuje. Prodajalka z uporabo socialne inteligentnosti proda kup- cu najdražji izdelek, vendar pri tem procesu ne uporabi modrosti. Emocionalna inteligentnost vključuje razume- vanje, urejanje in razsojanje emocij, ki so pomemben del modrosti, vendar je modra razsodba nad razumevanjem, kontrolo ali razsojanjem emocij. Sternberg je mnenja, da se implicitno znanje v modrosti lahko meri. Odsotnost modrosti je neumnost. Pametne ljudi imamo lahko tudi za neumne, za neumne ljudi pa so značilne štiri zmote v mišljenju: zmota egocentrizma, zmota vsevedno- sti, zmota vsemogočnosti in zmota neranljivosti. Sternberg je svojo teorijo uravnovešene teorije modrosti povzel takole: komponente inteligentnosti so temelj za doseganje uspeha, ustvarjalnosti in modrosti. Uporabljajo se v širšem pomenu besede s ciljem prilagajanja, pre- oblikovanja in izbire okolja. Ko so vključene v precej abstraktne, toda znane naloge, se uporabljajo analitično. Ko so vključene v relativno nove naloge in situacije, se uporabljajo kreativno. Ko so vključene v prilagajanje, preoblikovanje in izbiro okolja, se uporabljajo praktično. Modrost je rezultat uporabe inteligentnosti za doseganje uspeha in ustvarjalnosti za splošno dobro skozi kratkoroč- no in dolgoročno ravnovesje intrapersonalnih, interper- sonalnih in ekstrapersonalnih interesov. Modrost ni samo način mišljenja o zadevah, je tudi način delovanja. Če ljudje hočejo biti modri, morajo tudi modro delovati, ne samo modro misliti. Vsi lahko to počnemo ali bomo tako ravnali, pa je odvisno od našega izbora. Modrost naj bi bila vključena v učne programe in v prid temu stališču je moč našteti štiri razloge: znanje ne zadostuje za modrost, modrost zagotavlja vključitev premišljenih odločitev v pomembne razsodbe, modrost predstavlja pot za ustvarjanje boljšega, bolj harmonične- ga sveta. Hitler in Stalin sta bila velika vedeža in dobra kritična misleca sebi in svoji oblasti v prid, vendar nista bila modra, saj nista upoštevala splošnega dobrega vseh posameznikov, ras in narodov. Postopki za učenje modrosti naj bi vključevali: branje klasičnih del književnosti (zaradi modrosti, ki so vse- bovane v velikih zgodbah), udeležbo v debatah zaradi razvoja dialoškega mišljenja, učenje vrednot, ne samo “resnice’’, razvoj implicitnega, kreativnega in praktične- ga mišljenja, učenje relativnosti, saj se vse, kar se nauči, lahko uporabi z dobrim ali slabim namenom … In ne nazadnje, učitelji morajo biti sami zgled modrosti. Danes učenju modrosti nasprotujejo: etnocentrizem, “večne resnice’’, proučevanje književnosti z današnjega zornega kota (pomeni zunaj konteksta), učenje tujih je- zikov zunaj kulturnega konteksta, nezadostno integrirani učni programi, nepovezanost književnosti in zgodovine, zgodovine in zemljepisa, znanosti in študija zgodovine, družbe in politike. Potrebna je tudi večja integriranost znotraj disciplin, različni pristopi se predstavljajo kot kompetitivni, namesto da bi se prikazovali kot kompati- bilni, komplementarni itd. Zaenkrat se modrosti ne poučuje v šolah. Veliko ljudi ne vidi vrednosti poučevanja nečesa, kar se ne da meriti s testi. Modrost se težje razvija kakor sposobnosti, ki jih merimo s testi. Vplivni in močni ljudje v družbi so zoper učenje nečesa, kar uvaja nova merila, po katerih se oni ne morejo razvrščati tako ugodno kot doslej. Če uvedemo