OZ 2009/3

M T 75 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 modrost v kurikule, jo moramo tudi vrednotiti. Vrednotiti moramo ne samo sposobnosti za maksimiranje lastnega znanja, ampak tudi način, kako uporabljamo individualne sposobnosti za maksimiranje koristi za druge in splošno dobro. ZNANJE IN MODROST KOT PREDMETA INFORMACIJSKE ZNANOSTI V letu 2008 je bila prva številka revije za sisteme uprav- ljanja informacij in znanja VINE – The journal of infor- mation and knowledge management systems (letn. 38, štev. 1) v celoti posvečena znanju in modrosti ter odnosu med njima. Sodobna družba je profesionalna družba (Perkin, 1989, cit. po Šercar, 2001), v kateri predstavljajo poklicne kompetence (znanje in spretnosti) vir vsega bo- gastva in družbenega uspeha slehernega posameznika pa tudi skupnosti ali organizacije (Stankosky, 2008). Izmed vseh naložb v proizvode informacijske tehnologije je naložba v upravljanje znanja najboljša naložba (Sincla- ir, 2008), in sicer v upravljanje znanja, ki ga upravlja po- sameznik, v upravljanje znanja, ki se izvaja po skupinah in v organizaciji ali podjetju. Informirani posamezniki so bili vedno nosilci ekspert- nosti, varuhi modrosti in kontinuitete podjetja že mnogo pred uvedbo upravljanja znanja in skupin, ki se ukvarjajo s temi nalogami. Delavec, ki je proizvajalec znanja (angl. knowledge wor- ker ), je danes bolj pravilo kot izjema v mnogih organiza- cijah. Začetni val razvoja tehnologij upravljanja znanja, kot so programi za skupinsko delo, orodja za interaktivno online upravljanje, debate, seje itd. je bil koristen za različne skupine (poklicne, interesne itd.). Upravljanje znanja se izvaja na ravni posameznikov, skupin in orga- nizacij (podjetij). Obstaja zelo velika verjetnost prometa znanja med ravnijo skupin in ravnijo posameznikov ter možnost prometa med vsemi tremi ravnmi, čeprav se utegne zgoditi, da ga sploh ni. Skupine so trdna osnova za upravljanje dejavnosti znanja v veliko organizacijah. Njihov cilj je doseči poslovne cilje in cilje skupine ter zagotoviti posameznikom znotraj skupin dostop do so- cialnih mrež kolegov, kjer se ideje lahko oblikujejo, iz- menjujejo in izpostavljajo kritiki. V primeru upravljanja znanja na ravni organizacije smo pogosto preveč osredo- točeni na tehnologije in orodja, formate za upravljanje in vzdrževanje znanja ter za dostop do znanja. Strateški cilj upravljanja znanja na ravni organizacije in družbe naj bi bil ustvariti okolje, kjer se znanje ustvarja, izmenjuje in uporablja v prid vseh. Brännback, Carsrud in Schulte (2008) pokažejo, da je ba okvir za ustvarjanje znanja na trgih, ki se združujejo, ker so zabrisane meje med posameznimi dejavnostmi. Koncept ba predstavlja tudi okvir za ustvarjanje znanja v organizacijah, vključenih v različna omrežja, kjer so tradicionalni organizacijski mejniki (npr. družina in po- sel) zabrisani, kot je to v primeru družinskih podjetij. Ocenjujejo, da je družinskih podjetij v EU 85 procentov, družinske firme pa niso izjema niti, kar se tiče znanja kot primarnega vira konkurenčnih prednosti. Ba ni zgolj fizični prostor, temveč eksistenčni prostor, v katerem udeleženci izmenjujejo kontekste in ustvarjajo novo znanje skozi interakcije (prim. Nonaka in Toyama, 2003). Po Grossmanu in Batesu (2008) je v tehnologiji za uprav- ljanje znanja zamenjava papirnih sistemov z elektronski- mi sistemi zmanjšala režijo (angl. overhead ) in presegla omejitve papirnih sistemov. Lierni in Ribière (2008) sta z anketo izvedla prvo em- pirično raziskavo o odnosu med upravljanjem znanja in upravljanjem projektov. Respondenti so bili strokovnjaki, člani Instituta za upravljanje projektov, 12 ki se ukvarjajo z upravljanjem projektov in so zaposleni povečini v velikih organizacijah in imajo več kot 5 let delovnih izkušenj. Na podlagi odgovorov respondentov sta po prednostnem vrstnem redu razvrstila najbolj uporabljana orodja za upravljanje znanja: • repozitorij projektnih izdelkov, • repozitorij izkušenj (angl. lessons learned ) in najbolj- ših praks, 13 • upravljanje dokumentov in vsebin, 14 • asinhrone komunikacije (e-pošta, sporočanje, naročni- štvo, signalne informacije, iniciative za debato …), • storitve v podporo sodelovanju (izdelava koledarjev in razporedov, urnikov, upravljanje posamičnih delovnih nalog, občasno anketiranje …), • sinhrone komunikacije (vse oblike takojšnje dvosmer- ne komunikacije, uporaba enotnih aplikacij in skupnih zaslonov, video- in avdiokonference), • skupnosti glede na dejavnost in namen (angl. commu- nities of practice/purpose ), • lokatorji ekspertiz/rumene strani organizacij. Prva štiri orodja za izmenjavo eksplicitnega znanja so močno odvisna od informacijske tehnologije in njihova glavna korist je ponovna možnost uporabe znanja. Glavna korist od oblik medsebojne izmenjave implicitnega zna- nja (možganske nevihte, pogovori) je večanje moči pro- jekta. Uporaba “družbenih’’ orodij za medosebno komu- niciranje, kot so skupnosti glede na dejavnost, družbeno mreženje, blogi, vikiji, takojšnje dvosmerne komunikaci- je, kavarne znanja (angl. knowledge caffes ), omogoča tudi