OZ 2009/3

RAZGOVOR Zoran Jelenc je psiholog in doktor pedagoških znanosti, nekoč pa je bil tudi učitelj violine in vi- olist v simfoničnem orkestru RTV Slovenije. Služboval je kot psiholog v vzgojni posvetovalnici, kot svetovalec za kadrovski razvoj v Zavodu za planiranje, nato pa se je povsem posvetil andrago- giki kot raziskovalec na Pedagoškem inštitutu ter kot ustanovitelj in prvi direktor Andragoškega centra Slovenije. Pri Ministrstvu za šolstvo je vodil pripravo Strategije vseživljenjskega učenja v Sloveniji. Predseduje Andragoškemu društvu Slovenije in zastopa našo državo v najpomembnejših mednarodnih organizacijah na andragoškem področju. V Cobissovi bibliografiji je pod njegovim imenom več sto zapisov o monografijah, člankih in raziskovalnih poročilih. Je izredni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, predava pa tudi v tujini (Kanada, Švedska). OZ : Vaše strokovno delo se je v šestdesetih le- tih prejšnjega stoletja začelo s klasičnimi psiho- loško-pedagoškimi temami: učenci z motnjami in težavami, vloga staršev, zelo bistri učenci, nemirni učenci, otroci in denar, priseljeni otroci ipd. Kako ste iz te strokovne usmerjenosti, ki jo označujejo razvoj in problemi otrok, kasneje povsem posvetili izobraževanju odraslih? Jelenc : Iz vprašanja bi lahko sklepali, da se je moja poklicna pot na hitro preusmerila od otrok in mladine k odraslim, a temu ni tako. Šlo je za postopno in kar deset let trajajoče prehajanje iz dejavnosti, s katero sem začel svojo poklicno pot, to je psihologija in svetovalno delo z otroki in starši, na novo področje, to pa je izobraže- vanje odraslih in andragogika. Slednje se do moje upokojitve in še potem ni več spreminjalo. Vmes pa sem zamenjal kar nekaj področij de- javnosti. Ko zdaj pogledam nazaj, je v teh spre- membah mogoče najti “rdečo nit” ali skupni imenovalec in ciljno naravnanost. Že ko sem se ukvarjal z otroki in mladino, sem, ne da bi se tega jasno zavedal, začel odkrivati andragoško dejavnost. To je bilo svetovalno in izobraževalno delo s starši in učitelji. Že tedaj sem nastopil na pedagoškem posvetu v Mariboru in Splitu z izrazito andragoško temo – prikazal sem multimedijski projekt izobraževanja staršev, ki smo ga izpeljali v vzgojni posvetovalnici. Moj Zoran Jelenc kritičen politični nastop v letu 1972 je imel za posledico politično izobčenje s področja vzgoje in izobraževanja, tako da sem se bil prisiljen najprej za nekaj let zaposliti v gospodarstvu (vodil sem oddelek za propagando in informa- cije v znanem prometnem in turističnem pod- jetju), potem pa nekaj nadaljnjih let v republiški upravi, kjer sem se kot svetovalec za področje vzgoje in izobraževanja v zavodu za družbeno planiranje vrnil na področje, s katerim sem se kot praktik ukvarjal na začetku svoje poklicne kariere. Ker sem se hkrati vpisal na podiplom- ski študij (najprej za pridobitev magisterija iz sociologije, potem doktorata iz andragogike), sem nadaljeval poklicno kariero kot razisko- valec za področje andragogike na Pedagoškem inštitutu. Hkrati sem postal najprej tajnik Zveze andragoških društev Jugoslavije, potem pa predsednik Andragoškega društva Slovenije. Za največji uspeh si štejem, da sem dosegel ustanovitev Andragoškega centra Slovenije, ki je bila prva tovrstna raziskovalna in razvojna ustanova v Sloveniji. Vse delo, ki sem ga opravljal v “prehodnem obdobju” do pristanka v andragogiki, se je do- bro dopolnjevalo in mi je seveda zelo koristilo. Pridobil sem si izkušnje, ki sem jih potem s pridom uporabljal kot direktor na novo ustanov- ljenega Andragoškega centra Slovenije v letu 1991.