OZ 2009/3

M 83 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 OZ : Pisali ste tudi o ustvarjalnosti v šoli. Smo v evrop- skem letu ustvarjalnosti in inovacij in zanimiva bi bila vaša misel o tem, kako se lahko pri tem izkažejo naše šole? Jelenc : Lepo bi bilo, če bi evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij moglo kaj vplivati na ustvarjalnost in inova- tivnost dela v naši šoli. Bojim se, da organiziranost naše šole – to pa velja za vse stopnje in ravni šolanja – kakšne obsežnejše in uspešne ustvarjalnosti in inovativnosti ne omogoča. Kot primer bi navedel zelo zanimivo in kri- tično razpravo, ki je v juniju letos potekala v prostorih Ministrstva za šolstvo in šport pod naslovom “Kakšno šolo hočemo” (spodbudila in vodila jo je dr. Manca Košir, pomembno vlogo pri snovanju posveta je imela “civilna iniciativa”). Na tej javni tribuni so uvodni razpravljavci in tudi tisti iz publike dajali različne pobude za izboljšanje pouka in učinkovitosti šole. Očitno je bilo, da o sedanji šoli nimajo dobrega mnenja. Minister za šolstvo in šport je v svojem nagovoru te pobude pozdravil in ocenil za koristne, hkrati pa ni zagotovil, da jih bo kot minister poskušal uveljaviti. Vsem predlogom, ki po vsebini niso slabi (več dialoga med učiteljem in učenci ter starši, celo- stni pristop k otroku, individualizacija, šola brez ocen, učenje zunaj šole itn.), je skupno to, da ob ohranitvi tra- dicionalne šolsko-institucionalne sheme (prostor, čas in organizacijska ureditev šole) nimajo realnih možnosti za uspeh. Znano je, da je naša šola storilnostno naravnana, značilno zanjo je “skladiščenje znanja” v skladu s preob- sežnimi učnimi načrti, ki povsem zapolnijo razpoložljivi čas; ta omogoča le učiteljevo razlago in spraševanje za ocene, ne pa razvijanja individualnega zanimanja učen- cev, pridobivanja strategij za nadaljnje pridobivanje znanja; razvijanje zmožnosti za reševanje “resničnih” problemov, kar je mogoče doseči z medpredmetnimi po- vezavami, projektnim delom, raziskovalnim učenjem, spodbujanjem in krepitvijo motivacije, samozavesti in samopodobe; za vseživljenjsko učenje je pomembno, da pridemo iz šole z jasno in trdno sestavo temeljnega zna- nja in spretnosti, zlasti spoznavnih, na katerih se da solid- no graditi; da učenec razvije ustrezen in sproščen odnos do učenja in ob tem tudi do sebe. Učenje mora biti bolj strateško usmerjeno, prilagojeno učenčevim potrebam, aktivno in sodelovalno, mora razvijati zmožnost za “uče- nje učenja” in “učenja kot samoregulacije”, posebno po- zornost mora nameniti strategijam za pridobivanje znanja, večji poglobljenosti znanja (več globine na račun širine). Na tribuni sem opozoril, da pri organiziranju šolskega dela pozabljamo na razsežnost časa, ki bi jo bilo treba upoštevati. Prvič bi za drugačno delo v šoli učitelj in učenci potrebovali več časa, kar bi lahko dosegli le s tem, da bi zmanjšali obseg učne snovi (po moji oceni bi bilo mogoče brez večje škode skrčiti učne programe osnovne šole približno za polovico). Drugič pa bi bilo treba upoš- tevati to, da se marsikaj lahko naučimo tudi po izstopu iz šole, ko imamo na voljo še vse življenje; takšne spre- membe lahko dosežemo le z novo filozofijo in strategijo, ki temelji na vseživljenjskosti učenja. Nekatere razprave so pokazale, da v šoli niso potrebne parcialne korekture, temveč radikalne spremembe; a takšne razprave so pre- težno zadušene, mnogim se zdijo tako “pogumne”, da nikakor ne spadajo v šolo (in tradicionalno šolsko misel- nost in politiko). OZ : V veselje mi je priznati, da sem se konec osem- desetih let prejšnjega stoletja prav od vas učil o pomenu izobraževanja odraslih. Takrat ste intenzivno proučevali izobrazbeno strukturo odraslih prebivalcev Slovenije in se borili za ustreznejši pristop k njihovemu izobraže- vanju. Kako bi najbolj splošno ocenili napredek v dveh desetletjih? Jelenc : Hvala za kompliment! Vas ni bilo prav nič težko učiti o pomenu izobraževanja odraslih, saj ste ga že po- znali iz dejavnosti, ki ste jih opravljali, preden sta postali republiški sekretar za vzgojo in izobraževanje (danes bi bili minister). Pravzaprav vas sploh ni bilo treba učiti. Kot republiški sekretar ste zelo pozitivno in hitro reagirali na pobude z našega področja. Omogočili ste, da je tedaj pri Republiškem sekretariatu za vzgojo in izobraževanje začela delovati Komisija za izobraževanje odraslih, ki je dajala zelo pomembne predloge za razvoj izobraževanja odraslih. Kmalu potem so nastopili za izobraževanje odraslih zelo ugodni časi. Tedaj je bil sekretariatu predlo- žen razvojni projekt Izobraževanje odraslih kot dejavnik razvoja Slovenije, ki ga je izvajal Pedagoški inštitut v Ljubljani, jaz sem bil njegov nosilec; pomemben dosežek komisije pa je bil, da je projekt financirala Republiška izobraževalna skupnost Slovenije. Na podlagi tega pro- jekta, ki se je nadaljeval v Andragoškem centru Slovenije po njegovi ustanovitvi, je nastal raziskovalni elaborat Koncepcija in strategija izobraževanja odraslih (2000), ugotovitve iz projekta pa so bile tudi temeljne za razvoj, ki je sledil. Pobude, dane v času vašega “ministrova- nja”, so se uspešno udejanjale v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z vrsto sistemskih ukrepov, ki sta jih sprejela Ministrstvo za šolstvo in šport in Vlada kmalu po osamosvojitvi Slovenije, to pa so bili: ustanovitev sektor- ja za izobraževanje odraslih na Ministrstvu za šolstvo in šport, odobritev sredstev za izobraževanje odraslih v pro- računu Republike Slovenije, ustanovitev Andragoškega centra Slovenije – prve razvojne in raziskovalne ustanove za izobraževanje odraslih v Sloveniji (leta 1991) ter za- četek samostojnega visokošolskega študija andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ti ukrepi so odločilno vplivali na pospešitev razvoja izobraževanja odraslih v Sloveniji in so bili podlaga za nadaljnje sistemske ukrepe, ki so sledili v naslednjih letih, kot so Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (1995), Zakon o izobraževanju odraslih (1996) in strokovne podlage za Nacionalni program izob-