OZ 2009/3

84 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 raževanja odraslih v Sloveniji (1998). Žal se tako ugoden razvoj, ki so mu izražali priznanje tudi strokovnjaki v tujini, ni nadaljeval. Zanimivo je, da je temu botrovala tako imenovana “kurikularna prenova” vzgoje in izob- raževanja, ki je domala vso pozornost namenila razvoju vzgoje in izobraževanja v šoli, izobraževanje odraslih pa je ob tem ostalo, v primerjavi z vzgojo in izobraževa- njem otrok in mladine, sistemsko pomanjkljivo urejeno. Nazoren primer za to je zapostavljenost področja izob- raževanja odraslih v organiziranosti upravljanja vzgoje in izobraževanja na Ministrstvu za šolstvo in šport. Mi- nistrstvo ima tri direktorate: prvega za osnovno šolo in predšolsko vzgojo, drugega za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih in tretjega za šport. Za izobraže- vanje odraslih je pristojen Sektor v Direktoratu za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih, vodja Sektorja je podrejen direktorju Direktorata in ni član kolegija ministra, tako da nima možnosti za neposredno sood- ločanje v kolegiju. S tem pa je izobraževanje odraslih, v primerjavi z drugimi področji vzgoje in izobraževanja, v neenakopravnem položaju, tudi če zanemarimo to, da ne more biti podpodročje katere koli stopnje šolskega izobraževanja, saj se več kot 90 odstotkov izobraževanja odraslih dogaja zunaj šol (kot neformalno izobraževanje, usposabljanje, aformalno in priložnostno učenje itn.). Po- leg tega je skrb za izobraževanje odraslih razpršena med tri ministrstva – Ministrstvo za šolstvo in šport (splošno in poklicno šolsko izobraževanje ter splošno zunajšolsko izobraževanje in učenje), Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (izobraževanje za delo, izobraževanje zaposlenih) ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (visokošolsko izobraževanje). Na lokalnih ravneh ni posebnih upravnih organov za izobraževanje odraslih. Izobraževanje odraslih pa je zelo obsežno in raznovrstno področje izobraževanja, kar zahteva ustrez- no organizirano in kompetentno upravljanje. Po zdajšnji ureditvi upravljanja na Ministrstvu za šolstvo in šport je upravljanje izobraževanja odraslih zgolj stranska veja področja, ki skrbi za šolsko izobraževanje (srednje in višje šole). S tem se ga ne le upravno, temveč tudi vse- binsko in organizacijsko postavlja na obrobje sistema. Podobno sistemsko neenakopravnost in neenakovrednost vidimo tudi na drugih področjih sistemske ureditve: pri zakonodaji, financiranju, razvoju omrežja izvajalcev in programov ter pri infrastrukturi. Lahko bi pri vsakem od navedenih področij navedel, v čem je izobraževanje odraslih sistemsko zapostavljeno, vendar bi to preseglo obseg tega pogovora. Da pa vendarle ne bom samo kriti- čen in nezadovoljen, naj omenim, da je slovenska Vlada v letu 2004 sprejela Resolucijo o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Sloveniji, ki določa obveznosti Vlade do izobraževanja odraslih v obdobju do leta 2010, kar pomeni zagotovljena sredstva za izvajanje nacionalno pomembnih programov na področju izobraževanja odra- slih. Napaka pri tem je, da pred tem Vlada ni sprejela tudi strategije razvoja izobraževanja odraslih, s katero bi to področje koncipirala in opredelila širše kot “nacionalni program”. Ta pomanjkljivost pomembno vpliva na način, kako se izvaja nacionalni program; kot dokaz temu na- vajam ugotovitve, da imamo na področju izobraževanja odraslih tako slabo razvito infrastrukturo, da onemogoča zadostno in celovito udejanjanje nacionalnega programa. Kadar govorimo o pozitivnih premikih, je treba ugotoviti, da se je izobraževanje odraslih v Sloveniji po letu 1991 sorazmerno ugodno razvijalo, če pri tem upoštevamo številne projekte, ki jih je zasnoval in v prakso prenesel Andragoški center Slovenije, in tudi razvoj zasebnih usta- nov za izobraževanje in učenje odraslih. Izjema je tudi tu izobraževanje zaposlenih v podjetjih, saj so mnoga pod- jetja v zaostrenih gospodarskih razmerah ukinila svoje izobraževalne centre. V celoti ocenjujem, da smo v izob- raževanju odraslih v primerjavi z obetajočim razvojem v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zastali. OZ : Vaša disertacija govori o neformalnem izobraževanju odraslih, v uporabi pa so še termini izvenšolsko izobraže- vanje odraslih, multiformno izobraževanje odraslih, afor- malno izobraževanje odraslih, vseživljenjsko izobraževa- nje oz. učenje, učeča se družba in morda še kakšen izraz. Glede na vaše kritične terminološke študije se verjetno ne bi strinjali, da vse to jemljemo kot sinonime? Jelenc : Vaše razmišljanje je povsem točno. Vsak od teh izrazov označuje povsem specifično dejavnost ali zvrst izobraževanja odraslih, to pa ne velja za pojem in termin “vseživljenjsko izobraževanje oz. učenje”, ki ga mnogi sicer enačijo z izobraževanjem odraslih, kar pa je seveda zmotno. Tudi ti številni izrazi s področja izobraževanja odraslih – lahko bi jih našteli še precej več – dokazujejo, kako obsežno in raznovrstno področje je izobraževanje odraslih. Marsikdo misli, da označujeta pojma “neformal- no izobraževanje odraslih” in “izvenšolsko izobraževanje odraslih” (sam raje uporabljam izraz “zunajšolsko”) isto zvrst izobraževanja odraslih, pa tudi to ni res. Formalnost in neformalnost izobraževanja ali učenja določamo po namembnosti izobraževalne ali učne dejavnosti in ne po stopnji formaliziranosti izpeljave izobraževanja (struktu- riranosti programa, sosledičnosti poteka, učiteljevi kva- lifikciji, ugotavljanju učinka itn.). Po takšni opredelitvi je formalno tisto izobraževanje ali učenje, ki naj bi pri- peljalo do neke vrste formalno potrjenih izobraževalnih rezultatov, kot so dosežena stopnja izobrazbe, diploma ali poklicna kvalifikacija. Neformalno pa je po analogiji in v nasprotju z opredelitvijo formalnega izobraževanja tisto izobraževanje in učenje, ki ni namenjeno pridobiva- nju formalnega izkaza, kot so spričevalo, diploma, javno priznana stopnja izobrazbe ali usposobljenosti, temveč zadostitvi drugih potreb po izobraževanju in interesov udeleženca izobraževanja. Zunajšolsko izobraževanje pa je tisto izobraževanje, ki poteka zunaj šol, in je lahko