OZ 2009/3

86 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 Jelenc : Zelo sem zadovoljen, da mi je prejšnji minister dr. Milan Zver zaupal vodenje skupine za pripravo strategije vseživljenjskosti učenja. Tega dela sem se lotil zares za- gnano in z upanjem, da bo pomenilo nekakšno prelomni- co v naši politiki vzgoje in izobraževanja. Zdaj sem razo- čaran. S sprejetjem Strategije vseživljenjskosti učenja v Sloveniji smo opravili nalogo, ki nam jo je dala Evropska komisija. Ob predstavitvi slovenske strategije so v Brus- lju ocenili, da je izvirna in so jo pohvalili. Strategijo smo zasnovali kot konceptualen dokument, saj sem ocenil, da to v Sloveniji potrebujemo, ker vseživljenjsko učenje še ni prav prodrlo v našo zavest. O njem imamo zelo različ- na mnenja in razlage. Ker je temeljni dokument koncep- tualen, bi mu moralo takoj slediti nadaljevanje, to je ope- rativni načrt za izpeljavo strategije. Tega nadaljevanja ni, čeravno sta od sprejetja strategije minili že dve leti. In nič ne kaže, da bi se ga kmalu lotili. Sam sem sicer pripravil delovno gradivo z naslovom “Pregled dejavnosti za ude- janjanje strategije vseživljenjskosti učenja”, ki pa ga mi- nistrstvo še ni dalo v obravnavo. Zdajšnji minister je sicer ustanovil Strateški svet za vseživljenjsko učenje, ki ga je v predlaganih ukrepih predvidela strategija, a zdaj bo mi- nilo že leto, ne da bi se Svet sestal. Poleg tega je sestava Sveta po mojem mnenju povsem neustrezna, saj sestav- ljajo Svet predstavnice petih ministrstev (šolstvo, delo, visoko šolstvo, kultura, obramba); vse so zaposlene na navedenih ministrstvih kot funkcionarke, v sestavi Sveta pa ni nobenega vidnega strokovnjaka za področje vzgoje in izobraževanja, da ne govorimo o tem, da tudi med temi ni veliko izvedencev za vseživljenjsko učenje. Na potrebo po udejanjanju sprejete strategije zdaj nenehno opozarja le Andragoško društvo Slovenije, ki mu predsedujem sam, na odgovornih političnih mestih (ministrstvih) pa o nadaljnjem delu v zvezi s strategijo ni slišati ničesar. Naj omenim še eno pomanjkljivost. Vseživljenjskost učenja ni le stvar enega resorja, temveč vseh resorjev in podro- čij dejavnosti. Znanje in učenje je potrebno vsem. To je ravno bistvo in nova kakovost filozofije vseživljenjskosti učenja. Ministrstvo za šolstvo in šport (kako neustrezen in anahronističen naziv ministrstva, ki naj bi skrbelo za vseživljenjskost učenja /!/, saj je šola le najbolj forma- lizirana možnost učenja in, kot je rekel znani kanadski andragog, le javni odgovor na dejstvo, da se ljudje učijo) je pri tem lahko le resor, ki mu lahko zaupamo usklajeva- nje vseh možnosti učenja. Strategijo bi po mojem trdnem prepričanju morala sprejeti slovenska Vlada in s tem zagotoviti, da postane vseživljenjskost učenja “vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter temeljna druž- benorazvojno strategija v Sloveniji.” (Citiram iz poglavja Strateška razvojna vizija Slovenije v Strategiji.) OZ : Glede na vaše številne mednarodne objave in član- stvo v mednarodnih strokovnih združenjih je očitno, da sprotno primerjate naš razvoj vseživljenjskega učenja z razvojem v regiji in EU. S čim se lahko pohvalimo, kje zaostajamo in ali nam bo uspelo do leta 2010 zajeti v vse- življenjsko učenje 15 odstotkov populacije, kot načrtuje EU? Jelenc : V Strategiji vseživljenjskost učenja v Sloveniji smo zapisali, da je vseživljenjsko učenje “dejavnost in proces, ki zajema vse oblike učenja, bodisi formalno bodisi neformalno in aformalno ter naključno ali prilož- nostno; poteka v različnih učnih okoliščinah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, s ciljem, da se zboljšajo posameznikovo znanje in spre- tnosti; z učenjem pridobivamo tudi interese, značajske poteze, vrednote, odnos do sebe in drugih ter druge oseb- nostne lastnosti.” Ta opredelitev pove, kako nesmiselno si je za cilj postavljati (tudi če so ta cilj postavili v EU), da bomo “v vseživljenjsko učenje zajeli 15 % populacije”. Opredelitev vseživljenjskega učenja, kot jo uporablja evropski statistični bilten Eurostat, očitno temelji na ekonomističnem razumevanju vseživljenjskosti učenja; identificira se z izobraževanjem zaposlenih (odraslih) in meri vključitev v vseživljenjsko učenje z vključitvami zaposlenih v bolj formalizirano izobraževanje v enem letu. Po naši opredelitvi pa zanesljivo lahko rečemo, da je v vseživljenjsko učenje vključenih vsaj 90 odstotkov populacije; po raziskavah o “učnih projektih” odraslih, ki jih je opravil Kanadčan Allen Tough, je v vseživljenjsko učenje vključenih celo 95 odstotkov populacije. Sicer pa je vseživljenjsko učenje dobilo velik razmah v Evropi sredi 90-tih let, ko smo imeli Evropsko leto vseživljenj- skega učenja in ko sta “učenje za vse” (angl. learnig for all ) propagirali dve veliki svetovni asociaciji – Unesco in OECD. Filozofija vseživljenjskosti učenja ima največjo podporo na Finskem in Irskem, zanimivo pa je, da sta to tudi gospodarsko najhitreje razvijajoči se državi. Pri raz- vijanju nacionalnih strategij vseživljenjskosti učenja so zelo uspešne vse skandinavske države ter Velika Britanija in tudi Nizozemska. Mi smo boljši od vzhodnoevropskih držav, sicer pa ne dosegamo večine drugih razvitih zahod- no- in srednjeevropskih. OZ : Strategija vseživljenjskega učenja v Sloveniji po- udarja pomen infrastrukture, ki je zgrajena iz različnih elementov. Za naše bralce bi bila še posebej zanimiva vaša ocena vloge knjižnične mreže, ki je danes podprta s sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in je razpredena po vsej državi. Vidite kakšno potrebo in možnost, da bi se centri vseživljenjskega učenja in sploš- ne knjižnice tesneje povezali, kar ne bi bilo tako nenavad- no, saj imajo skupne zgodovinske korenine? Jelenc : Strinjam se z vami, da so knjižnice zelo ustrezne ustanove za razvijanje koncepta in strategije vseživljenj- skosti učenja. To dokazuje tudi primer ‘borze znanja’, ki se je – kot projekt Andragoškega centra Slovenije – najprej umestila v splošnoizobraževalno knjižnico (to