OZ 2009/3

M 117 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 KAJ JE KIBERPROSTOR? Kiberprostor je nekaj, v kar se “vključimo”. Ni ostre meje med internetom in kiberprostorom, razen če kdo internet razume zgolj kot oglasno desko in mu tuje zveni, da bi bil prebivalec kiberprostora. Gre tudi za generacijske razlike; starejši od štirideset let namreč ne uporabljajo kiberprosto- ra, čeprav uporabljajo internet. Ne živijo online kot mlajše generacije, za katere je to drugo življenje (Second life). Second life je sploh odličen primer kiberprostora, kjer udeleženci kreirajo tako stvari kot odnose. Tipičen uporabnik med okoli tridesetimi milijoni virtualnih pre- bivalcev porabi tedensko 20–30 ur za svoje fantazije – v seštevku gre za stotine milijonov ur virtualnega življenja. Če to razširimo na celotni internet, so številke še znatno višje. In če bi sedaj vlade hotele vse to regulirati, bi mora- le vedeti, za koga gre, kje se ta človek nahaja in kaj dela. Pri tem s statuti ali pravnimi sankcijami ne pridemo nika- mor! Regulacija je možna le s kodo. Nekatere arhitekture kiberprostora zagotavljajo učinkovi- tejšo regulacijo kot druge in vlade se že odločajo po tem kriteriju. V realnem svetu je nadzorovanje drago, negoto- vo in pogosto nezakonito, v kiberprostoru pa to opravijo računalniški črvi sila poceni, neopazno in po potrebi celo skladno z zakonom. Ko je leta 1999 Lessig pisal prvo verzijo knjige, ga je pred- vsem skrbelo, česa vlada ne sme pod nobenim pogojem re- gulirati pri spletu in prepričan je bil, da je odsotnost vladne regulative zelo pametna stvar. Do druge verzije je temeljito spremenil pogled, saj si ljudje množično želijo, da bi vlada regulirala neželeno e-pošto (spam), računalniške viruse, krajo identitete, piratstvo avtorskih pravic, seksualno zlora- bo otrok in še kup drugih pojavov v kiberprostoru. Danes je jasno, da ne obstaja en sam način delovanja kiber- prostora in da je na voljo mnogo različnih arhitektur njego- vega urejanja ter s tem življenja v njem. Izvirna arhitektura interneta je zelo zapletla njegovo regulacijo, vendar se je do danes že razvila v smer, ki kaže, da bo kiberprostor po- stal najbolj reguliran od vseh človeških prostorov. Internet je nastal na ameriških univerzah in njegovi prvi upo- rabniki so bili raziskovalci. Sploh ni res, da bi ga vse univerze sprejele z enakim veseljem in vsaka je po svoje regulirala njegovo dostopnost. Ene (npr. Univerza Chicago) so zagotav- ljale neomejen, anonimen in brezplačen dostop; druge (npr. Harvard) so zahtevale registracijo, licenciranje, verifikacijo in so seveda vse skupaj natančno nadzirale. Internet je zgrajen na protokolu TCP/IP, ki omogoča iz- menjavo podatkovnih paketov med dvema računalnikoma v mreži. Paketi skozi internet letijo na internetni pro- tokolni naslov na način, da računalniki na poti (ruterji) preberejo naslov in odločijo, preko katerega naslednjega računalnika bodo usmerili paket. Protokol ne preverja av- tentičnosti pošiljatelja paketa, niti paketa samega, pač pa se ozira le na IP-naslov – govorimo o načelu konec-konec (angl. end-to-end principle ), ki je jedro interneta ter pod- laga njegove univerzalnosti in izjemne rasti. To načelo pa zelo otežuje identifikacijo in avtentikacijo. Uporabniki interneta praviloma nimajo pojma, ali jih kdo opazuje ali jim kdo sledi. Popolnoma zaupajo v deklari- rano anonimnost. V resnici pa se je s tehnologijo hiper- povezav dramatično povečala možnost identificiranja. Anonimnost si lahko danes privoščijo le zelo sposobni informatiki, za vse druge pa velja, da jim anonimnost za- gotavlja le še stari stacionarni telefon. Obstaja še ena oblika identifikacije, ki jo že dolgo po- znamo pod imenom piškotki (angl. cookies ). Narejena je bila za trgovce, leta 1994 pa jo je uvedel tudi NetScape; ob vsaki uporabi Netscapovih strežnikov je v uporabni- kovem računalniku nastala neizbrisna zaznamba, zato je lahko strežnik registriral ta računalnik, ko se je pojavil v spletu. Tako je postalo sleherno “surfanje” sledljivo in ta oblika identifikacije je temelj komercialne uporabe interneta. Morda vaš piškotek z brezštevilnimi podatki o vašem spletnem delovanju doslej ni zanimal še nikogar, a ni rečeno, da bo vedno tako! Na podobni osnovi delujejo tehnologije SSO (Single-Sign- On), ki imajo na spletu podobno vlogo kot značka (bedž), ki nam jo dodeli receptor in se z njo lahko gibljemo po poslov- nih prostorih. Tudi pri Microsoftu so se resno lotili “identitet- nega metasistema” in so poleg Passporta razvili nivo identite- te (angl. identity layer ) kot virtualno mapo akreditacij, ki bo jutri za vsakogar od nas veliko pomembnejša od denarnice z vsemi kreditnimi karticami vred. Zanimivo, da je to sploh prvi Microsoftov prispevek k razvoju interneta, pa tudi tokrat ne gre za altruizem, ampak za strategijo plačljivih servisov na internetu, za kar je potrebna univerzalna identifikacija. Seveda se bo treba posloviti od anonimnosti, po drugi strani pa bankirji, trgovci in država ne bodo imeli več pretveze, da zaradi identifikacije od nas zahtevajo še cel kup podatkov, ki jih prav nič ne brigajo. REGULATORNA KODA Zaradi terorizma je ameriška vlada začela intenzivneje regulirati splet in danes se že vsi sprašujejo, kje je meja njenega vpliva. Vlado seveda najbolj zanima arhitektura interneta, preko katere je mogoče posredno regulirati ob- našanje ljudi. Prvi korak je tehnologija identifikacije. Iz- kušnje so nastajale že v stari telefoniji in vpeljava paketne tehnologije je ob zavzetem sodelovanju telefonskih družb vse skupaj močno poenostavila.