OZ 2009/3

118 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 Vsak računalnik hrani podatke o tem, kako ga uporabljamo (log-datoteke) in vsakemu uporabniku je možno slediti od daleč. Šifriranje je izključeno, ker so ponudniki enkripcij- ske opreme vlado kar sami povabili pri stranskih vratih ter razgalili svoje uporabnike. “Digitalni ID” je za uporabnike vsestransko vabljiv, saj “odpira” številna vrata po celotnem kiberprostoru. Pri tem povsod puščamo tudi svoje “prstne” odtise, vendar ni vseeno, ali preko tega odtisa odkrivamo vso svojo zasebnost ali le nujne podatke. Zato se še kako izplača poglobiti v tehnologijo identifikacije. Očetje spleta so si prizadevali, da vlada ne bi mogla iden- tificirati uporabnikov, toda vdor komerciale na splet je to povsem spremenil. Govorimo o dveh pristopih V ZDA: o “kodi Vzhodne obale”, ki temelji na pravilnikih, in o “kodi Zahodne obale”, ki temelji na programski in strojni opremi. Prepad med pristopoma je navidezen, saj na Za- hodu nimajo nič proti kriminalizaciji rabe interneta pa tudi na Vzhodu z veseljem izkoriščajo avtomatsko iden- tifikacijo namesto pisanja gesel. Prelomnico na tem po- dročju naj bi predstavljal domoljubni zakon (Patriot Act), sprejet po 11. septembru, vendar je bilo vse pripravljeno že davno prej, o čemer govori film Dan neodvisnosti (In- dependence Day) iz leta 1996. Arhitekturo moramo razumeti kot način predpisovanja obnašanja na spletu. Preko nje politika določa vrednote, pravila, nadzor, meje svobode itd. Redki se zavedajo, da je vse to zajeto v kodi, ki se jim zdi izključno tehnični element. V resnici je koda zakon in kdor nadzira kodo, ima moč! Določevalci kode so zakonodajalci današnjega sveta: odločajo o stopnji varovanja zasebnosti, obsegu anonimnosti, zagotavljanju dostopnosti informacij itd. V dobi kiberprostora je bistvenega pomena, kako se s kodo regulira, kdo so določevalci kode in kdo nadzira te dolo- čevalce? Nič ni več tako, kot je bilo poprej. American Online (AOL) je verjetno največja virtualna skup- nost, ki sicer nima ustave, ima pa pravila in običaje, ki jih uporabniki sprejmejo z naročniškim razmerjem. Med za- nimivejša pravila sodi preprečevanje komuniciranja z vsemi uporabniki hkrati – to lahko naredi leAOL sam. Tako preko te virtualne skupnosti ni mogoče organizirati zborovanj in demonstracij, kot smo jih videli v nekaterih politično raz- puščenih državah. Za vsak primer je tudi število ljudi v klepe- talnicah omejeno na 23 udeležencev. AOL seveda beleži vse spletne aktivnosti svojih uporabnikov in ve vse o njih. Vsa opisana in druga razmerja so regulirana s kodo in preko nje lahkoAOL vsak trenutek poseže v življenje virtualne skup- nosti. Naročniki nimajo nobene besede in nobenega skupin- skega telesa, preko katerega bi se pogajali. Vladavino kode najbolje ponazarjajo odnosi v skupno- sti Second life. Marsikaj je prevzeto iz realnega sveta, vse več pa je ureditev, ki bi si jih ljudje v realnem svetu očitno želeli, pa niso izvedljive. Tako je lastnina zemlje v Second Life absolutna in na našo parcelo se ne more tele- portirati nihče, ki predhodno ni dobil našega dovoljenja – ni več potrebe, da bi odganjali neželene goste, priseljen- ce, ljudi v čolnih ipd., ki v realnem svetu motijo naš mir. O tem ni treba sprejemati sramotnih zakonov, ker to na neviden način opravi koda, ki je učinkovitejša od zakona. Jasno je, da tudi v kiberprostoru še vedno delujejo zakoni preko kazni, etične norme preko stigmatizacije, trg preko cen; toda vse bolj ključna je koda, ki preko programske in strojne opreme določena ravnanja dopušča, druga pa izključuje. Razlikovati moramo med dvema tipoma kode: odprto in za- prto. Pretežno se govori o “gibanju odprtokodne programske opreme”, toda če bi sledili Richardu Stallmanu, bi morali govoriti o “gibanju svobodne ali proste programske opreme”, da bi zajeli tudi svobodo, kot bistveno vrednoto. Nasproti svobodni je lastniška programske oprema. Internet sestavljajo štiri funkcionalne ravni arhitekture TCP/IP: podatkovna povezava, mreža, prenos in apli- kacija. Na najnižji ravni deluje malo protokolov. Nekaj več protokolov je na ravni mreže, kjer prevladuje IP in usmerja podatke med gostitelji. Na ravni prenosa delujeta protokola TCP in UDP, ki usklajujeta tok podatkov med dvema mrežnima gostiteljema. Vse skupaj je nekakšno prekladanje paketov: prispeli paket zavijemo v nov paket in ga opremimo z novo nalepko, kar spominja na ruske “babuške”. Na koncu pa računalnik spet vse razpakira in pokaže, kaj je bilo na začetku. Na aplikacijski ravni inter- neta je veliko protokolov ( ftp , smtp , http …), ki so pravila interakcije med odjemalcem (našim računalnikom) in strežnikom (računalnikom, na katerem so podatki) ali drugim računalnikom. Ko govorimo o regulaciji interne- ta, imamo v mislih predvsem kode za aplikacije oz. br- skalnike, operacijske sisteme, enkripcijske module, javo, sisteme elektronske pošte, P2P 1 ipd. Večji del programske opreme, ki vključuje navedene pro- tokole, je že od spočetja “odprt”, kar pomeni, da je do- stopna izvorna koda te programske opreme. Lep primer je svetovni splet, ki sta ga v CERN-u leta 1990 naredila Tim Berners-Lee in Robert Caillau in ga skupaj s formatom html dala v neomejeno uporabo. Komercialni model produkcije programske opreme ima drugačen razvoj, saj je izvorna koda lastniške programske opreme skrita ter zavarovana s predpisi in samo kodo. V velikem obsegu se je pojavila šele z Windowsi 95, do uspeha pa ji je pomagal prav internet. Odprta koda ima neprimerno daljšo in slavnejšo zgodovino; od leta 1984 je podprta tudi z nekakšno ideologijo, organizirana v Free Software Foundation in povezana v projekt GNU. Linus Torwalds je leta 1991 prispeval odprt operacijski sistem