OZ 2009/3

120 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 salno stališče, da je sofisticirano digitalno nadzorovanje pozitivno za varovanje zasebnosti, če je pri tem zagotov- ljena anonimnost ali vsaj psevdoanonimnost. Na ta način se otresemo vse številnejših, agresivnih nepooblaščenih nadzorovalcev, ki si zlahka nabavijo potrebno opremo. Predlaga, da bi nivo identitete (angl. identity layer ) spre- jeli kot normalno sestavino interneta, kar bi vsakemu posamezniku omogočilo, da kontrolira podatke o samem sebi. Dobili bi možnost, da zasebnost varujemo vsaj tako učinkovito kot privatno lastnino: brez našega soglasja je ne sme nihče uporabiti, v nasprotnem primeru je zakrivil piratstvo. Lahko si samo predstavljamo, kdo vse bi bil prepoznan kot pirat? SVOBODA GOVORA Najpomembnejši dejavnik svobode govora v kiberprosto- ru je arhitektura: relativna anonimnost, decentralizirana distribucija, številne možnosti dostopa, neodvisnost od državnih meja, enostaven sistem identificiranja vsebine, orodja za enkripcijo itd. so sredstva za premagovanje omejitev svobode govora. Vse to so imeli v mislih ustvar- jalci prve generacije interneta in v resnici so naredili epo- halen korak k svobodi govora. “Blog” je eden od rezultatov tega razvoja in je neka vrsta amaterskega novinarstva. Amater ni inferioren ali drugo- vrsten avtor, ampak se od profesionalca razlikuje zgolj po tem, da dela iz ljubezni in ne za denar. Ljudje se oglašajo zato, ker želijo povedati nekaj novega, izvirnega in s tem praviloma sprožijo plaz izmenjave idej. “Blogerji” prido- bivajo kredibilnost in zaupanje s tem, ko se nanje sklicu- jejo drugi, ker so pritegnili njihovo pozornost. Agencija Technorati to tudi spremlja in sproti meri. Širina interneta omogoča tudi zlorabe svobode govora in nevestni ljudje polnijo internetni prostor s spornimi in ne- želenimi sporočili. Dve vrsti takih vsebin sta še posebej pogosti: spam (neželena e-pošta) in pornografija. Zakon je do neželene e-pošte popustljiv in jo obravnava kot poslov- no aktivnost, kar je posledica neumne pravniške preslikave ekonomske propagande iz preddigitalnega časa. Pri porno- grafiji je zakon nepopustljiv, ker je bil takšen že poprej. Za razliko od pravne neučinkovitosti pa lahko nesprejem- ljive vsebine z interneta hitro odpravimo z arhitekturo, npr. s tehnologijo filtriranja. Seveda tehnologija ne po- stavlja vrednot, po katerih se opravlja selekcija in Paul Resnick že desetletja spremlja huda protislovja, ki pri tem nastajajo. Najlepše bi bilo, če bi si vsak sam nastavljal filtre za internetne vsebine, vendar bi to stalo približno toliko, kot stane angleškega lorda njegov služabnik. Pri- stati moramo na določena splošna pravila, ki se oblikujejo skladno s pravnimi podlagami: zaščita otrok pred porno- grafijo, prepoved reklamiranja škodljivih substanc itd. Neželena e-pošta je primer neskončnega sprenevedanja, ko so rešitve na dlani, vendar vsi ravnajo, kot da gre za epidemijo nove gripe, ki da jo povzroča skrivnostni virus, ne pa ljudje s svojimi pokvarjenimi interesi. Dovolj bi bil predpis, da mora biti vsako neželeno e-sporočilo “podpi- sano” in internetne zgage bi bilo hitro konec, saj bi odpo- šiljatelja zasuli z računi in tožbami za povzročeno škodo. Le zakaj zakonodajalci tega ne storijo? In tako se morajo ob visokih stroških, ki jih imajo uporabniki interneta z neželeno e-pošto, proti temu boriti še z dragimi filtri. REGULACIJA Po predstavah zahodnega sveta so ljudje v komunistič- nem Vietnamu žrtve državnega totalitarizma, a ko pogle- damo od blizu, večinsko vaško prebivalstvo sploh nima nobenega stika z oddaljeno državo in si pretežno samo regulira svoje življenje. V demokratičnih zahodnih drža- vah je slika povsem obrnjena, saj ne moreš narediti niti koraka, ne da bi naletel na državno regulacijo. Vidimo, da je pri regulaciji pametno ločiti vidik ideologije od vidika arhitekture: v Vietnamu je ideologija trda in arhitektura interneta ohlapna, na Zahodu pa so ideologije ohlapne ob trdnih arhitekturah. Second life nima nobene ideologije in njegov ustanovitelj Philip Rosendale zatrjuje: “Vaš edini bog je koda!” To sploh ni slab nauk in nekaterim se je šele ob tem posvetilo, da se s sosedom lažje dogovorijo, če pozabijo na ideologijo. Demo- kracija ni nič drugega kot praksa skupnega življenja ljudi po določenih dogovorjenih pravilih oz. kodah. Spočetka je za- jemala ožje kroge, v katerih je človek reševal svoje probleme, kasneje pa se je moral do rešitev dokopati z vključevanjem v različne kroge. Demokracija je postala zapletena in človek se zlahka zmoti: pogosto zamenjamo svojo potrošniško in državljansko vlogo in gremo na volitve kot po pralni prašek v samopostrežbo, čeprav smo v trgovini zgolj kupci, v državi pa smo “delničarji”. Kiberprostor odpira izjemne možnosti za razvoj demokra- cije, vendar se večina v njem obnaša na potrošniški način in vanj vstopa kot v McDonalds. V resnici bi morali biti suvereni in obvladovati kiberprostor, kar pomeni, da bi morali soodločati o pravilih življenja v njem. To ni pre- prosto, ker gre za svetovni splet in je kakšna od njegovih krajevnih regulacij nesmiselna. Politiki to težko dojamejo in na vse načine izsiljujejo “državne internete”. Kiberprostor je prostor, v katerem živijo ljudje z vsemi iz- kušnjami iz realnega sveta in še z nekaterimi dodatnimi. V njem se oblikujejo številne skupnosti, vanj prihajajo tujci in vsi so obenem “tukaj” in “tam”. Kje pravzaprav sploh so in katera pravila veljajo zanje? Nekaj rešitev izhaja že iz realne- ga sveta in ni popolna novost, da lahko človek spada pod več jurisdikcij. Toda John Perry Barlow, ustanovitelj Electronic