OZ 2009/3

M T 121 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 3 Frontier Foundation, je 8. februarja 1996 na vse vlade sveta naslovil deklaracijo, ki poudarja posebnost kiberprostora. V tej deklaraciji pravi: “… prihajam iz kiberprostora, iz nove domovine duha. V imenu prihodnosti vas rotim, pustite nas pri miru. Niste dobrodošli pri nas in nimate suverenosti nad našo skupnostjo. Mi nimamo izvoljene oblasti in si je tudi ne želimo. Ne poznate nas in ne veste, kje je naš svet. Kiber- prostor ni znotraj vaših meja. Ne poznate naše kulture, naše etike, naših napisanih kodeksov, ki zagotavljajo naši družbi več reda, kot bi ga prineslo vaše vsiljevanje …Vaši pravni koncepti lastnine, izražanja, identitete, gibanja in konteksta za nas niso uporabni. Vsi temeljijo na materialnosti, tukaj pa materialnosti ni. Razglašamo našo virtualno imunost za vašo suverenost, čeprav še naprej priznavamo vašo oblast nad na- šimi telesi. Razširili se bomo po vsem planetu, da nihče ne bo mogel vkleniti naših misli. Ustvarili bomo civilizacijo duha v kiberprostoru.” Čeprav je Barlow deklaracijo prebral na srečanju sveto- vnih voditeljev v Davosu, ga nihče ni vzel resno. Še isti dan je Clinton podpisal Zakon o spodobnosti pri komu- niciranju (Communication Decency Act), s katerim je globoko posegel v kiberprostor, saj od državljanov ZDA zahteva, da se kjer koli v svetu ravnajo po ameriških predpisih o digitalnem delovanju. Bush je z domoljubnim zakonom to še dodatno zacementiral in ovrgel vse iluzije o svetovni ureditvi in domala pokopal izvirno svobodo svetovnega spleta. Ne le ameriška, nobena vlada ne bo sprejela koncepta, da zakonodaja realnega sveta v kiber- prostoru ne bi veljala. Google je v tem našel opravičilo, da je leta 2005 v dogovoru s kitajsko vlado upošteval kitajske omejitve pri svojem iskalniku. SKLEPNE UGOTOVITVE Obstajata dva tipa ustav – kodifikacijski in transformativ- ni. Kodifikacijske ustave ohranjajo neko stanje in ga va- rujejo pred spremembami v prihodnosti, transformativne ustave pa imajo namen spodbuditi družbene spremembe. Kiberprostor nima kakšne intrinzične narave in je takšen, kot smo ga sami naredili. Njegovo “naravo” si sproti iz- mišljamo, zato nima smisla govoriti o naravnem pravu, ki bi reguliralo ta kiberprostor. Arhitekture kiberprostora nastajajo v sferi zasebnega in ne spadajo pod javno pravo. Na ustavo se ozirajo le toliko, kolikor jim ta zagotavlja pravice do zasebnosti, dostopa, anonimnosti, enakosti itd. Sicer pa imajo ustave ambicijo, da bi kodificirale naravno pravo, ki pa v kiber- prostoru ne obstaja. Pravniki se v kiberprostoru ne počuti- jo dobro in ga ignorirajo, kar pa kaže na njihove težave z obvladovanjem spremenjenih družbenih razmer na sploh. Čeprav ljudje verjamejo, da so kolektivne vrednote zelo pomembne, jim ne zaupajo povsem in nočejo prepustiti kiberprostora odločitvam vlade in parlamenta. Tudi z internetnimi naslovi ne upravlja država, ampak nevladni ICANN, ki je “javna, neprofitna, mednarodna organizaci- ja, odgovorna za upravljanje in nadzor koordinacije siste- ma internetnih domen in identifikatorjev.” Regulacija v kontekstu odprte kode je bolj transparentna in dopušča vladi več regulatorne moči. Toda zaprta koda ji omogoča, da svojo regulacijo prikrije in se otrese javne odgovornosti. Ni smiselno pritiskati na vlado pritiskati, naj prevzame odprto kodo, neizprosno pa je treba od nje zahtevati transparentnost in ta jo bo hitro pripeljala v območje odprte kode. Ne gre za preganjanje zaprte kode, toda ker je koda zakon, mora razvidno temeljiti na vred- notah skupnosti, med katerimi je transparentnost na vrhu. Najboljša koda z vidika kolektivnih vrednot je tista, ki je modularna in odprta. Modularnost omogoča, da slabe komponente zamenjamo z boljšimi. Ko se pojavijo odlič- ne komponente v odprti kodi, jih ponudniki zaprte kode hočeš nočeš morajo upoštevati, zato preidejo na modu- larnost, sicer bi zaradi konkurence propadli. Tako sam od sebe nastaja kompromisni komponentni sistem, ki je naj- boljša rešitev tako za odprto kot za zaprto kodo. Ni smiselno preganjati regulacije iz kiberprostora, mora pa biti javna in transparentna, kar velja tudi za struktu- ro kode. Danes avtorska pravica na programski opremi močno ovira razvoj modularnih struktur in je cokla pri transparentnosti kode. Pravnike je težko prepričati, da je avtorsko pravico zgodovina povozila, ker sami uživajo v skrivanju in so alergični na javnost in transparentnost. Glede tega bodo veliko bolj zakrknjeni od ponudnikov zaprte kode, ki so že pristali na sobivanje (kohabitacijo) s transparentno (odprto) kodo. Opombe 1 P2P je okrajšava za peer-to-peer, person-to-person, point-to-point (op. lekt.). Franci Pivec