OZ 2009/4

M T 145 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 in je danes najbolj celovit vir za spremljanje knjižničnih informacijskih sistemov, saj zajema 40.825 knjižnic, med njimi tudi 384 slovenskih. Opozoril bi še na letna industrijska poročila (Annual Industry Report), ki izhajajo v okviru revije Library Journal in v katerih podajamo objektiven pregled stanja na trgu sistemov za avtomatizacijo knjižnic. Izšlo je že osem letnih poročil in vabim vas, da si pogledate poročilo za leto 2009, ki nosi naslov "Investiranje v prihodnost". Težišče mojega predavanja predstavljajo uporabniški vmesniki naslednje generacije oz. vizija o tem, kako z uporabniškim vmesnikom kar najbolje zadostiti potrebe in izkoristiti možnosti informacijskega okolja. Zavedati se moramo, da danes noben posamični proizvod ne izrablja vseh možnosti. S tem ne ocenjujem COBISS/ OPAC, pač pa le spodbujam razmisleke v novih smereh. KNJIŽNICE V TRANZICIJI Informacijska pokrajina je postala zelo natrpana in vse več je neknjižničnih točk, kjer ponujajo zanimive vsebine knjižničnim uporabnikom. Naj jih navedem le nekaj: Google Scholar, Amazon.com , Wikipedia, Ask.com itd. To nas seveda sili, da se resno vprašamo, ali knjižnične spletne strani in katalogi še ustrezajo informacijskim potrebam naših uporabnikov? So dovolj privlačni, da vzbudijo njihovo zanimanje? Veliko je govora o odnosu tiskanih in elektronskih virov, vendar so skrajne napovedi zmotne, saj elektronski nosilci ne bodo nikoli 100-odstotno nadomestili tiskanih knjig. Bodo pa glede tega nastale opazne razlike med vrstami knjižnic, saj se bodo uporabniki nekaterih vrst knjižnic bolj usmerili na elektronske vire, drugi pa bodo vztrajali pri klasični knjigi. Pozorni pa moramo biti na trend, da se vse več uporabnikov usmerja na aboniranje vsebin, še posebej člankov in podatkovnih baz. S tem je povezana nujnost širjenja digitaliziranih lokalnih zbirk, sicer učinkovita dostava aboniranih vsebin ni možna. Veliko več bi se morali posvečati novim generacijam knjižničnim uporabnikom, generacijam s preloma tisočletja, ki so zrasle s spletom in ki so posvojile pervazivne koncepte spleta 2.0. Za primerjavo je koristno, če si na zaslon istočasno prikličemo spletno stran Amazon.org in katerega od tradicionalnih in še vedno prevladujočih OPAC-ov, ki pretežno pokažejo zgolj kataložni listek. Takoj je jasno, da smo pri predstavljanju knjižničnih katalogov zaostali. Manjka cela vrsta funkcij, vključno s povezavami, ki so za današnjega uporabnika samoumevne. Knjižnice potrebujejo nove vmesnike, ki bodo privlačni za uporabnike. Tega ne moremo narediti, če nismo sposobni odkriti vseh možnosti, ki jih ponuja današnji splet. Pregledati je treba, kaj vse dobijo uporabniki na drugih spletnih destinacijah. Ob tem pa je bistveno, da izboljšujemo tudi kakovost iskanja v smislu natančnosti, predvidljivosti in relevantnosti. Za ponesrečene pristope pri ponudbi informacij in servisov lahko štejemo silose (angl. silo ), v katerih se ločeno ponujajo: • knjige preko knjižničnih OPAC-ov kot modulov knjižničnih informacijskih sistemov, • članki preko strnjenih vsebinskih sklopov in zbirk e- časopisov, • odprte URL-povezave, • iskalni pripomočki e-časopisov, • lokalne digitalne zbirke, • naprave za metaiskanje. V navedenih primerih ni možno integrirano iskanje po vseh silosih hkrati. Toda, stvari se naglo spreminjajo in mnogi si prizadevajo za izboljšanje razmer, med njimi tudi IZUM. Razširjeno nezadovoljstvo z obstoječimi OPAC-i spodbuja raziskave v smeri nove generacije proizvodov na ravni preiskovanja. Med knjižnicami se krepi pravo gibanje, ki naj bi zlomilo dosedanjo šablono knjižničnega kataloga in vzpostavilo vmesnik, ki bo bolje izpolnjeval pričakovanja uporabnikov. Treba je ločiti videz vmesnika (njegovo prednjo stran) od ozadja knjižničnega informacijskega sistema. Morda bo potrebno tudi preoblikovanje knjižničnega informacijskega sistema, da bi lahko ustrezneje prikazali knjižnično zbirko digitalnih in tiskanih vsebin. Na trgu so komercialni informacijski viri prisiljeni nastopati z modernimi vmesniki. Opozorili smo že na primer Amazon, sicer pa je za vse značilno, da so vizualno izzivalni, omogočajo iskanja na podlagi relevantnosti in imajo vgrajeno fasetno navigacijo. Trudijo se biti vsebinsko celoviti v globalnem smislu. In vsi omogočajo globinsko indeksiranje, ob čemer takoj nastopi vprašanje, zakaj tudi knjižnični katalogi ne bi usmerjali iskanja na druge portale. VE^ OD KNJIŽNI^NEGA KATALOGA Uporabniki zahtevajo bolj celovito okolje informacij- skega preiskovanja. Hočejo iskalno orodje, ki bo seglo preko tiskanih virov. Digitalni viri pod nobenim pogojem ne morejo biti več nekaj, kar bo prišlo na vrsto "enkrat drugič". Nesprejemljivi so tudi sistemi, ki so skrojeni samo za e-vsebine. Malo uspeha bodo imeli pristopi, ki bodo silili uporabnika, da bo za vsako vrsto vsebine uporabljal drugačen vmesnik. Knjižnice morajo težiti h konsolidiranim uporabniškim okoljem, v katerih bodo enako dostopni tako digitalni kot tiskani viri.