OZ 2009/4

M T 161 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 naše profesije. Gorman (2005) vidi razrešitev te dileme v enostavnem obrazcu: " Izobraževanje je področje izobraževalnih programov, usposabljanje ljudi je dolžnost ustanov, ki jih zaposlujejo ". A če profesija nima obojega "pod kontrolo", to seveda ni profesija. Četudi je Gorman svoj obrazec postavil v kontekst izzivov, pred katerim sloni izobraževanje BIZ v ZDA in vse pogostje tudi drugje v svetu, je obrazec splošno veljaven. V Sloveniji imamo trenutno dve poti vstopa v dejavnost. Ena je preko formalnega izobraževanja, kot velja to za večino sodobnih razvitih držav. V Sloveniji je takšna rešitev predvidena za delo v šolskih knjižnicah. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) 1 v svojem 94. členu piše: " Učitelj, knjižničar in svetovalni delavec morajo imeti visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo ." Odredbe za posamezne tipe šolstva (razen visokega) to natančneje določijo: " Knjižničar je lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program iz bibliotekarstva. Knjižničar je lahko tudi, kdor izpolnjuje pogoje za učitelja splošno izobraževalnih ali strokovno teoretičnih predmetov ali svetovalnega delavca in je opravil študijski program za izpopolnjevanje iz bibliotekarstva. " Drugi način velja za vse druge tipe knjižnic oz. ustanove, v okviru katerih delujejo. Tu je vstop v profesijo nedorečen, saj 39. člen Zakona o Knjižničarstvu 2 pravi: " Strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, morajo imeti predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit. /… / Področno pristojni minister predpiše podrobnejše določbe o vrsti in stopnji izobrazbe. " A takšno določbo je sprejel le minister za šolstvo, drugi iz neznanih vzrokov še ne, četudi je bil Zakon sprejet že leta 2001. Vzrokov ne poznamo, bi jih bilo pa zanimivo raziskati. Medtem ko seveda teh določb ni, tudi reguliranega vstopa v profesijo ni in kljub vsemu trudu tudi same profesije ne more biti. Zanimivo, da so v sosednji Hrvaški, kjer je bilo knjižničarstvo ob osamosvojitvi v enakem položaju kot v Sloveniji, to vprašanje rešili že leta 1997 v svojem zakonu o knjižnicah. V njem so za profesionalnost in za strokovni izpit opredelili licenčni izpit 3 (34. člen) ter s tem razrešili dilemo o izobraževanju in usposabljanju. Podobno so storili tudi na Poljskem (Hollender, 2007), kjer na delovnem mestu ne more napredovati, kdor nima ustrezne izobrazbe in diplome s področja BIZ. MALO ZGODOVINE Da bi lahko lažje razumeli to zagato, se moramo vrniti malce v zgodovino. Prvi univerzitetni študij na svetu je ustanovil M. Dewey leta 1887 na Univerzi v Columbiji (ZDA), ki ga je naslednje leto (zaradi znanih težav z vpisom deklet) prenesel na Univerzo v Albanyju. Izobraževanje za profesijo je bila takrat pomembna razvojna faza ameriškega visokega šolstva in odseva model, ki je bil izdelan že za druge profesije, posebno za medicino in pravo. Gre za izjemno pomembno ločevanje med profesijo in poklicem, ki je v ZDA že zelo zgodaj izpeljana, drugje, npr. v Sloveniji, pa ostaja še danes nerazrešeno. Študij, kot si ga je zamislil Dewey, je bil skoraj v celoti praktično usmerjen. Šlo je za usposabljanje, saj so se poučevali delovni postopki. Diplomante so pripravljali za delo v splošnih knjižnicah in manjših visokošolskih knjižnicah. Velik poudarek je bil na obdelavi gradiva. Williamsonovo poročilo iz leta 1923 (C. C. Williamson je bil takratni direktorj ene večjih univerzitetnih knjižnic) kritično obravnava obliko, vsebino in organizacijo takratnega študija knjižničarstva in predstavlja osnovo za vrsto sprememb. Izhodišče poročila je bilo, da ne gre samo za učenje veščin. Lynch (2008) opozarja, da je Williamsonovo poročilo izjemno pomembno delo, ki je še bolj kot sam Deweyjev program oblikovalo sodobno profesijo in vplivalo na izobraževanje. Tudi zato so poročilu sledili standardi za izobraževanje, ki jih je oblikovalo strokovno združenje American Library Association (ALA). Zadnji so iz leta 2008. 4 Najpomembnejša ugotovitev se nanaša na naravo knjižničnega dela. Williamson je razumel, da so v knjižnicah delovna mesta za profesionalno delo in mesta za rutinsko in administrativno delo. Zato je poskusil ločiti in identificirati, katere usposobljenosti so potrebne za eno in drugo in kje naj poteka usposabljanje. Za rutinsko delo je ocenil, da zadostuje srednja izobrazba in usposabljanje na delovnem mestu, za profesionalno delo pa izobraževanje v knjižničarski šoli (druga stopnja). Dilema, kako organizirati delitev dela v knjižnicah, katero knjižničarsko delo zahteva profesionalno znanje in katero lahko opravljajo tudi drugi (angl. paraprofessional ), je bila aktualna v njegovem času in je aktualna še danes. Še huje, narava dela in spremembe v dejavnosti ta razmerja celo hitro spreminjajo in postavljajo drugačen odnos med profesionalnim in rutinskim ali paraprofesionalnim, ki se je uveljavilo pred 20 leti. Leta 1926 je bil organiziran prvi doktorski študij na Univerzi v Chicagu. S tem je knjižničarstvo kot področje dobilo tudi znanost – bibliotekarstvo (angl. library science ). Profesorji poučujejo, študentje se učijo, oboji pa tudi raziskujejo.