OZ 2009/4

162 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 V Evropi se je študij na univerzitetni stopnji praviloma oblikoval šele po drugi svetovni vojni (z nekaj izjemami, kot je npr. Nemčija). Pred tem so obstajale različne oblike praktičnega usposabljanja, tečaji in strokovni izpiti. Tudi v Sloveniji smo se za univerzitetni študij odločili relativno pozno in na začetku samo na prvi stopnji (za razliko od drugih delov Jugoslavije). Verjetno je to eden od pomembnih vzrokov, da še zdaj nimamo razrešene dileme o tem, kaj je izobraževanje in kaj je usposabljanje za profesijo. Seveda pa bi za podrobnejše razumevanje tega zaostanka v razvoju potrebovali bolj podrobno analizo, ki pa je zaradi zgodovinske odmaknjenosti vse težja. Sicer natančen prikaz zgodovine visokošolskega študija bibliotekarstva v Sloveniji podata Berčič (2002) in Urbanija (2007), ni pa bil njun namen globlja analiza odnosa med izobraževanjem, usposabljanjem in profesijo. V zadnjih 20 letih so se študijski programi zelo spremenili. To se je sicer na zunaj odrazilo v spreminjanju nazivov teh programov, ki se je začela v ZDA in prenesla tudi drugam po svetu. Analiza, opravljena leta 2005 v državah EU (takrat kandidatkah, danes praviloma članicah), je pokazala, da razen v eni državi ni več programa BIZ, ki ne bi v nazivu imel tudi besede informacija ali informacijski, ter da sta dva programa (v Estoniji in Turčiji) tudi že po vzoru nekaterih ameriških in britanskih programov. Iz nazivov so izločili besedi bibliotekarski in knjižnični. Sprememba imen v resnici odslikava vsebinske spremembe. Klasično znanje se preoblikuje in delno izginja iz programov, vpeljejo se novi predmeti in z njimi novo znanje. Vse bolj pomembna postajata specializacija in interdisciplinarnost. Zahtevano novo znanje in usposobljenosti niso izključno vezana na informacijsko tehnologijo. Postane aktualno razmišljanje o temeljnih usposobljenostih (kompetencah). Vsebine študijskih programov, ki usposabljajo za profesijo, postanejo predmet različnih analiz, izobraževalne ustanove, ki jih izvajajo, hitijo z uvajanjem sprememb, da bi se posodobile in bolj ustrezale novim zahtevam. V zadnjih letih je bilo v okviru EU pripravljeno veliko dokumentov, da bi dosegli bolj usklajeno delovanje visokega šolstva. Najbolj znana in verjetno tudi najbolj pomembna je Bolonjska deklaracija, 5 skupen razglas evropskih ministrov za izobraževanje, sprejeta v Bolonji 19. junija 1999. Spremembe, ki jih je deklaracija sprožila, so postale znane pod imenom bolonjski proces. Temeljni izzivi Bolonjske deklaracije so, kako ustvariti Evropo znanja in okrepiti njene intelektualne, kulturne, socialne, znanstvene in tehnološke razsežnosti. Zasnovana je na šestih točkah: • Sprejetje prepoznavnega in primerljivega študija. • Sprejetje sistema študija, zasnovanega na dveh stop- njah. • Sprejetje kreditnega sistema. • Odpravljanje ovir za prosto gibanje študentov in pro- fesorjev. • Zagotavljanje kakovosti študija. • Zagotavljanje evropskih razsežnosti študija. Prav izobraževanje BIZ je v Evropi izjemno raznoliko in zelo odvisno od zgodovinske tradicije in drugih družbenih okoliščin. Razlikujejo se tako status in velikost ustanov kot njihova raziskovalna dejavnost, vloga in pomen profesionalnih združenj. Zato je še toliko bolj pomembno povezovanje in sodelovanje v evropskem prostoru. Če je namreč cilj EU s harmonizacijo doseči večjo mobilnost študentov in profesorjev ter imeti prepoznavne in primerljive študijske programe na področju BIZ, tega v evropskih državah na osnovi dosedanjih rešitev ni mogoče doseči. Vprašanje je, kako to doseči. Rezultate prvega poskusa smo dobili z zbornikom Refleksije o evropskem študijskem programu (kurikulumu) na področju bibliotekarske in informacijske znanosti (Kajberg in Lorring, 2005). Cilj je bil razvoj strategij in dejavnosti, s katerimi bi uveljavili načela bolonjskega procesa na področju bibliotekarske in informacijske znanosti (bibliotekarstva in informatike). Zbornik je nastal na Danskem, v Kopenhagenu, leta 2005, na Kraljevi šoli za bibliotekarsko in informacijsko znanost, s finančno podporo Evropske komisije. Pri pripravi je sodelovalo 150 strokovnjakov, končno redakcijo pa je izdelalo 40–50 strokovnjakov, organiziranih v 12 skupin (med njimi so bili trije z oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo iz Ljubljane). Te skupine so bile organizirane tako, da so odsevale tudi osnovna področja usposobljenosti: 1. Digitalizacija kulturne dediščine . Pretvorba podatkov iz analogne v digitalno obliko je imela daljnosežen vpliv na praktično delovanje knjižnic ter drugih informacijskih ustanov. Digitalizacijo zadevajo tudi tehnična vprašanja pretvorbe, upravljanje zbirk, posredovanje in predstavitev kulturne dediščine v digitalnem okolju, ekonomija digitalnih odlagališč, poslovni modeli itd. 2. Informacijska pismenost . Zajema znanje posameznika, ki ima izoblikovane informacijske potrebe. Zna opredeliti, ovrednotiti in organizirati informacije ter jih kasneje tudi učinkovito uporabiti glede na svoje informacijsko védenje. Vse to je potrebno za učinkovito uveljavljanje v informacijski