OZ 2009/4

M T 163 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 družbi, sama številka IP pa je tudi osnovna človekova pravica v procesu vseživljenskega učenja. 3. Iskanje informacij in poizvedbe . Gre za tri glavne vidike: • informacijsko vedenje, • informacijsko iskanje, • poizvedovanje oz. namensko iskanje informacij v sistemu, v katerem so shranjene in predstavljene informacije v obliki dokumentov ali v obliki zapisov, ki kažejo na dokument, ali pa so to faktografski podatki. 4. Informacijska družba. Spopad z ovirami, ki onemogočajo prost dostop do informacij, kot so avtorske pravice, licenciranje, pomanjkljiva informacijska pismenost, označevanje, cenzura in izginjanje originalnih kulturnih izdelkov. 5. Upravljanje z znanjem in upravljanje z informacijami . Upravljanje z informacijami se ukvarja z upravljanjem informacijskih in človeških virov. Upravljanje z znanjem se ukvarja s podobnimi vidiki, vendar bolj z vidika sodelovanja, mrež in učenja. Vsebine so: • z IT povezani predmeti, • informacije v organizacijah in podjetjih, • upravljanje z informacijskimi viri. 6. Organizacija znanja . Osnovne funkcije, ki jih morajo poznati bodoči strokovnjaki, so: • funkcija informacijskega pridobivanja – lažje iskanje, • funkcija informativnosti dokumenta – predvidevanje informacij o dokumentih, • postavitvena (razporeditvena) funkcija. 7. Knjižnica v multikulturnem okolju . Knjižničarji potrebujejo sposobnosti, da razumejo in zagovarjajo vlogo knjižnice v multikulturnem kontekstu, razvijajo zavest ter se naučijo metod in pristopov multi- in medkulturnega delovanja ter sledijo potrebam okolja. 8. Zgodovinske razsežnosti knjižnic in informacij . Zgodovina knjižnic in informacije (predlagano ime predmeta je Zgodovina bibliotekarstva in informatike). Zavest o pomenu zgodovine pripomore k večji samokritičnosti in hkrati pomaga graditi izvirno identiteto. Zgodovinska perspektiva je (in mora biti) vključena pri vseh predmetih v učnem načrtu. 9. Posredovanje kulture v evropskem kontekstu . Z izrazom posredovanje označujemo tiste dejavnosti, ki jih opravlja knjižnica kot ustanova, poleg osnovne naloge, vezane na nabavo, hranjenje in posredovanje gradiva. Študijski program, ki temelji samo na iskanju dokumentov, klasifikaciji in organizaciji znanja, ne more primerno pripraviti študentov. 10. P raktično usposabljanje kot del študijskega programa . Delovna praksa mora biti strukturirana, nadzorovati jo morajo visokošolski učitelji, odvijati se mora v najboljših, preverjenih ustanovah, imeti mora jasne naloge in cilje ter ocenjevanje in vrednotenje. 11. Upravljanje knjižnic . Knjižnični menedžment obsega znanje in sposobnosti, ki so nujne za uspeh neke organizacije. To so: izvajanje vodstvenih funkcij (npr. planiranje, organizacija, nadzor, koordinacija), režija, znanje s področja marketinga, komunikacije in pogajanj, poznavanje pravnega področja knjižničarstva in informacijske znanosti, knjižnične statistike itd. Iz tega seznama se dobro vidi prepletanje klasičnih vrst knjižničarskega znanja, obogatenega z novimi vsebinami (npr. multikulturalnost), povezanimi z obdelavo in posredovanjem informacij in informacijsko tehnologijo. Seveda obstajajo še različni drugačni načini, kako opredeliti usposobljenosti za delo v informacijskih dejavnostih. Mednarodna študija (Severna Amerika in Azija) je na osnovi analiz študijskih programov s področja BIZ izpostavila naslednje vsebine študijskih programov: Informacijska teorija, uporaba in uporabniki informacij, družbeni kontekst informacije, informacijske potrebe, etika, informacijski viri, organizacija in procesiranje informacij, iskanje informacij in poizvedbe, dostop, avtomatizacija in mreženje, oblikovanje spletnih aplikacij in iskanja, raziskovalno znanje, planiranje in vrednotenje, človeški viri in komuniciranje. (Rehman, Al-Ansari in Nibal 2002) Pristopi se razlikujejo predvsem v tem, kakšen odnos imajo pisci, ki so praviloma tudi visokošolski učitelji, do knjižnic in knjižničarske dejavnosti. Težko bi sicer govorili o razliki med okolji, četudi tega ne bi smeli zanemariti. Avtorica iz Nove Zelandije je ob obravnavi sprememb in spreminjanja programov BIZ, ki so relativno enoznačni in tako tudi globalizacijski, opozorila tudi na pasti tega procesa. (Oliver, 2005) Ta proces prinaša potencialne napetosti med zagotavljanjem mednarodno primerljivih in priznanih programov za informacijske strokovnjake ter potrebami lokalnega okolja. Danes je pomembno, da so programi, ki se izvajajo na področju BIZ v manjših državah, mednarodno primerljivi in pomembni, in da hkrati upoštevajo vrednote in potrebe svojega okolja.