OZ 2009/4

164 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 RAZLI^NE RE[ITVE Danes v osnovi obstajata dve usmeritvi v izobraževanju BIZ za informacijsko in podobno dejavnost. Nekateri o spreminjanju programov govorijo predvsem kot o spreminjanju vsebine in poudarkov, ki bi jih morali imeti že obstoječi predmeti. Tako so študijski programi ločili predmet svojega raziskovanja od ustanov, kjer naj bi diplomanti delali – od knjižnic. Torej gre za odmik od specifičnega profesionalnega izobraževanja, kar so bili pred tem bibliotekarski izobraževalni programi (po vzoru na medicino in pravo), k bolj splošni ponudbi izobraževanja, kot so nekateri tehnični in družboslovni programi. Visokošolske ustanove, ki so v tem obdobju absorbirale nekdanje bibliotekarske šole, so predvsem v ZDA to povezanost z dejavnostjo začele čutiti kot breme in ne kot nekaj, kot svoje osnovno poslanstvo. Tako so na nekaterih velikih ameriških univerzah z močno raziskovalno usmeritvijo študijske programe s področja BIZ opustili. (Lynch 2008) Drugi so se v strahu, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega, preusmerili v informacijsko znanost (in izraz bibliotekarstvo v celoti izpustili iz svojih programov). Že omenjeni Gorman (2004), nekdanji predsednik ameriškega profesionalnega združenja ALA, je ta proces ocenil zelo ostro. Menil je, da so nosilci teh programov izgubili upanje v prihodnost knjižničarstva in interes za svoje tradicionalno poslanstvo, politiko, programe in vrednote knjižnic in jih bolj zanima raziskovanje na drugih področjih in usposabljanje študentov za druge oblike dela in zaposlitve. Drugi ohranjajo povezanost s konkretno dejavnostjo in ustanovami (knjižnicami) in pričakujejo od praktikov večjo angažiranost in vključitev v oblikovanje in izvajanje študijskega programa. Pri tem opozarjajo, da so potrebe po knjižničarjih še vedno velike in jih morajo upoštevati. Gorman celo meni, da ima tisto, kar imenujemo informacijska znanost ali informacijske študije, prej ko slej omejen pomen za knjižnično dejavnost, in da je lahko celo škodljiva (2005). Takšna ekstremna stališča se sicer redkeje pojavljajo v strokovni literaturi, ni pa nujno, da so zaradi tega manj prisotna. Zagotovo pa so odraz določenega nezadovoljstva praktikov v profesiji z usmeritvijo tistih programov za izobraževanje v dejavnosti, ki ne upoštevajo potreb prakse. Verjetno bo potrebna pomiritev med usmeritvijo, ki vztraja le na izobraževanju za področje, in usmeritvijo, ki govori samo o izobraževanju za profesijo. Obe stališči sta, to je treba priznati, v svojih skrajnih izpeljankah izključujoči do take mere, da bi dolgoročno to pomenilo hujši razkol in škodo tako za področje kot za dejavnost ter seveda tudi za izobraževanje zanju. Audunson (2007), nekdanji predsednik EUCLID-a, združenja evropskih izobraževalnih ustanov BIZ, zato ponuja rešitev. Usmeritev k področju in usmeritev k profesiji predstavljata dve epistemologiji, skupaj pa ustvarjata različno znanje, in predstavljata dodano vrednost vsebini in orodju znanja BIZ. Pobude, ki lahko pripomorejo k spodbujanju dialoga in komunikacije med različnimi pristopi BIZ k raziskovanju in izobraževanju, so verjetno bolj koristne kot vztrajanje pri enem samem pogledu na razvoj študijskih programov. Tako kot so knjižnice pomembne pri oblikovanju knjižničarstva kot profesije, je usmeritev k razvijanju področja pomembna za vzdrževanje BIZ, ki je hkrati zelo diferencirano področje in dejavnost na enotnem področju raziskovanja in izobraževanja. Takšen pristop sicer pomeni skupen (hibriden) pristop, ki pa je še vedno bližji medicini kot družboslovnim področjem, ker je raziskovanje, pomemben in bistven del študijskega programa, v osnovi usmerjeno k reševanju praktičnih problemov – je tako bolj aplikativno in ne teoretično oz splošno. To samo kaže, da združevanje obeh pristopov oziroma usmeritev ni tako enostavno. Druga možnost je ustvarjanje novih nazivov za stare pojme (npr. digitalni knjižničar, ki ga potrebujemo za delo v digitalnih knjižnicah), česar je danes vse več. Po mnenju nekaterih se tudi na tem področju srečujejo tisti, ki izobražujejo za profesijo, in praktiki, ki opozarjajo na pomanjkanje ustreznih kadrov. Tema je izjemno pomembna za prihodnost izobraževanja BIZ. Na takšnih področjih je lahko največji izziv pravilna opredelitev področja in s tem tudi usposobljenosti, ki se zanj zahtevajo. Na konkretnem primeru digitalnih knjižničarjev naj bi si krivdo, da pojem bolj razdvaja in združuje (ker ga vsak drugače razume), enakovredno delili tako tisti, ki izobražujejo na področju BIZ, kot sami praktiki. (Thomas in Patel, 2008). Študijski program in predmeti o digitalni knjižnici so praviloma zasnovani na visokoletečih teoretičnih in tehničnih izhodiščih, praktiki pa si želijo bolj vsakdanjo in praktično vrsto znanja in usposobljenosti. Tudi tu na srečo lahko pomaga boljše sodelovanje med obojimi, o čemer bomo še govorili. Drugi opozarjajo na določeno vrsto znanja in usposobljenosti, vezano na delo knjižničarja v določenem tipu knjižnic. Npr. visokošolski knjižničarji morajo imeti usposobljenosti za izobraževalno delo s študenti, ko gre za informacijsko opismenjevanje. Vsebine znanj, ki jih študentje pridobijo med študijem in zahtevami, ki jih informacijsko opismenjevanje prinaša, so v ameriškem visokem šolstvu analizirali. Ugotovljeno je bilo, da študijski programi ne dajejo dovolj specifičnega znanja, ki bi ga sodobni visokošolski knjižničar v ZDAmoral imeti (Sproles, Johnson in Farison, 2008). Informacijsko opismenjevanje je danes postalo eno od najpomembnejših nalog visokošolskega knjižničarja, študijski programi morajo to upoštevati in se temu prilagoditi. Torej se morajo