OZ 2009/4

M T 165 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 knjižničarji tudi formalno izobraziti za svojo vlogo učitelja. Na BINK smo to rešili s pedagoškim modulom, ko lahko študentje na drugi stopnji izberejo ustrezne predmete za pridobitev pedagoške usposobljenosti. Tretji opozarjajo celo na izobraževanje za delo z različnimi uporabniki. Analizirano je bilo izobraževanje za delo s tistimi, ki berejo knjige za kakovostno preživljanje prostega časa (angl. leisure readers ). (Moyer in Weech, 2004) Seveda so ugotovili, da je le majhen del tega znanja ponujen med študijskimi predmeti v okviru študijskih programov, ki so jih analizirali, ter da morajo strokovnjaki BIZ to usposobljenost pridobiti kasneje. Torej dogovor spet ni tako enostaven, saj se pojavi novo vprašanje. Ali je sploh mogoče izobraževanje za tako različna, pogosto ozko specializirana dela na področju BIZ? Poznamo odgovor za področje medicine, to je zelo dolgo usposabljanje in specializacija po zaključenem formalnem izobraževanju. Izobraževalne ustanove s področja BIZ in področje samo bi seveda težko vzpostavili enake profesionalne standarde. Ena najbolj znanih raziskovalk in strokovnjakinj na področju BIZ, Tenopir (2002), razmišlja prav o tem. Izobraževalne ustanove BIZ morajo vzdrževati visok tempo prilagajanja razvoju informacijske tehnologije, spreminjajoči dejavnosti ter seveda planiranju, ustreznemu kadrovanju in spreminjanju študijskih programov. Izobraževalne ustanove enostavno ne bodo mogle narediti "vsega za vse". Kako lahko študijski programi ponudijo dovolj različnih predmetov za tiste, ki bi bili radi specialisti v pridobivanju konkurenčnih informacij v podjetjih, knjižničarji za otroke, elektronski založniki in področni specialisti v univerzitetnih knjižnicah? Ob tem pa še razširjati študijske programe na vse stopnje in poleg tega še raziskovati? Dodajmo k temu še na videz nepomembno, a v resnici bistveno vprašanje za tako hitro razvijajoče se področje, kot je BIZ: Ali sploh lahko predvidimo, kakšen in kako hiter bo razvoj v prihodnje in kako naj potem integriramo in pravilno razporedimo težo tradicionalnega in novega znanja v študijskem programu, če želimo izobraziti celovitega strokovnjaka? Tako so mnogi gojili nerealistična pričakovanja o možnostih, ki jih ima formalno izobraževanje za usposabljanje za konkretno in določeno delovno mesto. Kar lahko povratno vpliva tudi na same diplomante, ki se potem še sami prepričajo, da je bilo njihovo izobraževanje nezadostno. Eden najstarejših nesporazumov v skoraj 130-letni zgodovini visokošolskega izobraževanja knjižničarjev se tako nanaša na zastopanost teorije in prakse pri študiju danes bibliotekarske in informacijske znanosti (nekdaj knjižničarstva), kar je vezano na že omenjeno dilemo o izobraževanju in usposabljanju. Broady-Preston (2007) tako ugotavlja (izhajajoč iz položaja, v katerem se je znašlo izobraževanje BIZ v Veliki Britaniji), da vseh zahtev enostavno ni moč uresničiti brez znatnega povečanja vložkov (kadrovskih in tehničnih) v izobraževanje. To pa seveda ni tako enostavno, saj je konkurenca drugih programov na univerzi velika. Tudi Hallam (2007) poudarja, da gre pri BIZ v Avstraliji za majhne programe, ki so na univerzi s težavo našle svojo avtonomijo in neodvisnost pri odločitvah o svojem obsegu ali širitvi. Ni tako redko, da želijo vodstva univerz, pogosto iz ekonomskih razlogov, združiti ali drugače povezati ta program z drugimi področji. Tako je lahko odločitev, ali izobraževanje na osnovi področja ali profesije, tudi vsiljena zaradi nesamostojnosti nosilcev tega izobraževanja. Gorman, ki ga v tem prispevku pogosto navajamo, saj s svojimi stališči vedno znova razburja in postavlja nove izzive, poudarja tudi že desetletja negativno kadrovsko selekcijo v ustanovah za izobraževanje bodočih strokovnjakov BIZ, ki ne rekrutira strokovnjakov iz prakse v dovolj velikem obsegu in s tem tudi onemogoča dialog med njimi. Cronin (2002) je predlagal, naj se sprijaznimo z dejstvom, da bomo v prihodnosti imeli različne oblike izobraževanja za področje BIZ. Druga analiza (Stoffle in Leeder, 2005) izpostavi dodaten, a zelo tehten argument. Če bi samo trenutne potrebe profesije oblikovale študijske programe, bi to vodilo v katastrofo. Naloga današnjih programov BIZ ni specializirano usposabljanje, pač pa širša izobrazba za področje. Vseživljensko izobraževanje je pač nuja. Razlika med tem, kaj pričakujejo praktiki in zaposlovalci, in tem, koliko so ta pričakovanja upoštevana v izobraževalnih programih BIZ, zagotovo obstaja. Tudi v bibliotekarsko najbolj razvitih državah, kot so ZDA, so ta odstopanja velika. Praktiki niso najbolj zadovoljni z določenimi spremembami. Tako so v zadnjem času zelo ostro reagirali na dejstvo, da študijski programi BIZ ne usposabljajo več diplomantov za obdelavo, katalogizacijo in organizacijo informacij. Na to kritiko so zelo hitro reagirali tudi izvajalci izobraževalnih programov, saj so v svoji reviji Journal of Education for Library and Information Science takoj pripravili tematsko številko, v kateri so z različnih vidikov pojasnjevali, da temu ni tako in da ima to področje še vedno svoje mesto v študijskih programih in da se zavedajo njegovega pomena. V uvodniku tematske številke so (dva praktika in profesor) skupaj napisali, da to področje, četudi za nekatere področje tradicionalnega znanja, nikakor ni zapostavljeno v sedanjih ameriških študijskih programih BIZ (Bace, Hall-Ellis in Kinney, 2008). • Težava je, da se dejavnost hitro spreminja. Izobraževati je treba tako za sedanjost kot za prihodnost, ki pa nista in ne smeta biti identični.