OZ 2009/4

166 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 A omejitve, ki jih imajo programi BIZ, so velike in pri njihovem oblikovanju snovalci nikakor niso avtonomni, saj morajo upoštevati zahteve ustanov, v okviru katerih delujejo, torej univerz. • Prednost pa je, da sta izobraževanje in praktično delo, kljub vsem oviram, povezana. Zaradi tega je lažje opredeliti cilje izobraževanja. Pri tem je treba stalno vzdrževati povezavo med izobraževanjem in usposabljanjem, med teorijo in prakso. Knjižničarska dejavnost je danes resda določena z uporabo interneta, stopnjo avtomatizacije knjižnic in uporabo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa je družbeni položaj knjižničarstva v enaki meri odvisen tudi od izobraženega, dejavnega, učinkovitega, naprednega in motiviranega knjižničarja. Takšnega knjižničarja je treba izobraziti na univerzi in mu nato omogočiti, da se v knjižnici razvije v kreativnega sodelavca. Oblikovanje podobe knjižničarja ni izključno v pristojnosti knjižničarskih šol, temveč tudi bibliotekarskih društev in knjižnic. K dobremu rezultatu pripomorejo vse oblike izobraževanja, s katerimi lahko sledimo hitrim spremembam sodobne družbe. (Vraneš in Stokić, 2005) Za dobro sodelovanje med tistimi, ki izobražujejo, in praktiki obstaja tudi veliko različnih organizacijskih oblik in področij. Stoffle in Leeder (2005) ponujata praktikom v razmislek naslednje metode, s pomočjo katerih lahko izboljšajo izobraževanje. To so: sodelovanje v svetovalnih organih programov BIZ, sodelovanje v organizaciji alumnov in sodelovanje v akreditacijskih telesih. Praktiki lahko sodelujejo tudi pri poučevanju, zagotavljajo mentorstvo, zaposlijo študente na različne načine že med študijem in jim s tem omogočijo pridobivanje delovnih izkušnj in znanja, česar izobraževalni programi ne morejo. Posebej si oglejmo naslednje tri oblike: • vključevanje praktikov v izobraževalni proces, • praksa za študente, • raziskovalno delo. Vklju~evanje praktikov Vključevanje praktikov je izjemno pomembno za ohranjanje stika med izobraževalnimi programi in prakso. V ZDA je 23 % visokošolskih učiteljev na področju BIZ le delno zaposlenih na univerzi in prihajajo iz prakse (Stoffle in Leeder, 2005). Za profesijo je takšno sodelovanje več kot dobrodošlo, saj je prispevek zunanjih sodelavcev oz. delno zaposlenih praktikov z znanjem s specializiranih področij, ki ga drugje ni moč najti oz. zagotoviti. Ti delno zaposleni visokošolski učitelji so dodatna vrednost programov (Lynch, 2008). Podatki so sami po sebi impresivni, a kot pravi Gorman (2004) tudi zavajajoči. Po njegovem mnenju je bistveni problem, da osnovne predmete učijo strokovnjaki z drugih področij, ki o sami dejavnosti ne vedo veliko. Tako je osnovno izobraževanje za profesijo prepuščeno sodelavcem iz prakse. To ima mogoče pozitivne rezultate za sam razvoj in status programov znotraj univerze, a slabe posledice za dejavnost in profesijo, saj pomeni občutno osiromašenje programov. Praktiki namreč pogosto izgubijo stik s svojo nekdanjo izobraževalno ustanovo in vse, kar vedo o dogajanju na njej, je iz druge roke, torej posredno (Moran, 2001). Enako velja za tiste na izobraževalnih ustanovah, ki lahko popolnoma izgubijo stik s prakso. Prepad med izobraževanjem BIZ in prakso BIZ je posebej izrazit v i-šolah (angl. i-schools ), v katerih je usmeritev pogosto ozko informacijska in izključuje knjižnice (Seavey, 2005), ter tam, kjer ima pridobivanje raziskovalnih projektov prednost pred izobraževanjem za profesijo. Istočasno se nervozno ozirajo h kohorti 6 bodočih doktorantov iz teh i-šol, ki bodo bodoči visokošolski učitelji brez nujnega znanja in usposobljenosti za izobraževanje bodočih članov profesije. Isti avtor meni, da tako ne bo več tistih, ki bi razumeli in imeli tudi lastne izkušnje z delom v različnih ustanovah, ki zaposlujejo diplomante, seveda predvsem s knjižnicami. Seveda bi bilo poenostavljeno prenašati ameriške izkušnje v druga okolja. A kot smo ugotovili, izobraževanje BIZ praviloma gre v smer, kot se oblikuje v ZDA, zato je pomembno, da spremljamo dogajanje prav tam. Bolonjska reforma je bil evropski odgovor na zaostajanje Evrope na področju visokošolskega izobraževanja. Rezultati pa bodo vidni šele čez nekaj let. Nujna je večja fleksibilnost univerze pri zahtevah za habilitacije in vključitev praktikov v pedagoški proces. Če je bolonjska reforma sprožila spremembe, so te spremembe usmerjene k izboljšanju kakovosti izobraževalnih programov in diplomantov na delovnem mestu. Vključevanje usposobljenih strokovnjakov iz prakse lahko pomeni osnovo za partnerstvo, a tudi nujnost za visokošolske ustanove. Seveda tega ne morejo spreminjati posamezni programi, gre za strateške odločitve, ki jih mora sprejeti sama univerza. Visokošolsko izobraževanje bo težko konkurenčno, če ne bo upoštevalo tudi dogajanja na trgu delovne sile. Dokler bodo delovna mesta, bodo tudi študentje zainteresirani za študij. Seveda to ne pomeni zniževanja kriterijev, kot se bojijo nekateri, temveč nasprotno, dvigovanje kriterijev in zahtevnosti študija, ki s tem ustvarja in seveda od študentov tudi zahteva dodatno znanje in usposobljenosti.