OZ 2009/4

168 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 Rezultati so pokazali, da mentorstvo za praktike predstavlja dodatne obremenitve in odgovornosti ter je hkrati preverjanje njihove usposobljenosti. Ker le omejeno število knjižnic ustreza zahtevam BINK, bi bilo treba ta pogoj prilagoditi po analogiji s kriteriji za mentorje iz drugih informacijskih služb ali pa določati usposobljenost na osnovi programa dela. Bistveno je, da je ustanova, v katero gredo študentje praktikanti, kakovostna, da zagotavlja sodobne informacijske storitve in sledi informacijskim potrebam svojih uporabnikov. Bodoči informacijski strokovnjaki lahko tako vidijo, kako je treba opravljati svoje delo. Treba je tudi urediti način stimuliranja mentorskega dela in zagotoviti možnost dodatnega izobraževanja mentorjev. Praktiki predlagajo delavnice in delovne sestanke, opozarjajo pa tudi na formalno- pravno ureditev odnosa med ustanovo, ki pošilja študenta na prakso, in tisto, ki študenta sprejma. Kljub vsemu dodatnemu delu in obveznostim je mentorstvo oz. kakršnokoli udejstvovanje v stroki del bibliotekarske etike, kar je zapisano tudi v Etičnem kodeksu ZBDS. Vsak bibliotekar po zaključku formalnega izobraževanja nosi odgovornost za razvoj stroke in mentorstvo je ena izmed takšnih oblik dela. Raziskovalno delo Rezultati raziskovalnege dela se lahko različno uporabijo. Z njimi lahko spodbudimo spremembe, obvestimo ali oblikujemo mnenja ali stališča, potrdimo ali celo postavimo paradigmo. Namenjeni so v prvi vrsti tistim, ki se jih raziskovalni problem najbolj dotika oz. jih zanima in so raziskovalni rezultati za njih uporabni. Ker BIZ ni nastala samo kot profesija in izobraževalni program, ampak tudi kot raziskovalno področje, raziskovanje potrebujemo, da ustvarjamo novo znanje in s tem prispevamo k rasti in napredku profesije in znanstvene discipline. Raziskovanje je pomembno za razvoj profesije in tudi za izboljšanje kakovosti storitev, reševanje problemov in iskanje novih rešitev na delovnem mestu, strokovno napredovanje in izboljšanje statusa tako posameznika kot tudi same dejavnosti v okolju. Brez raziskovanja ni profesije, ostane le poklic, zasnovan na tehnikah, rutinskih opravilih in zdravemu razumu. (Juznic in Urbanija, 2003; Hallam in Partridge, 2006) Koristi so: • Osebni razvoj . Branje raziskovalnih rezultatov in izvajanje raziskav izboljšuje profesionalno znanje in prispeva k uspešni karieri. Prav tako lahko prispeva k razreševanju problemov vsakdanjega dela in k boljšemu razumevanju potreb (predvsem informacijskih) in zahtev tako raziskovalcev kot uporabnikov. • Razvoj profesije . Raziskovanje ima možnost, da prispeva h kolektivnemu znanju. Je osnova profesije in razvija znanstveno disciplino, le-ta pa je pomembna za status profesije nasploh. • Razvoj dejavnosti . Knjižničarstvo in sorodne dejavnosti se spreminjajo. Novi informacijski viri in oblike diseminacije informacij, izobraževanja, ter nenazadnje tudi oblike preživljanja prostega časa, močno vplivajo na te spremembe. Te vključujejo drugačna pričakovanja od knjižnic in sorodnih ustanov. Brez raziskovanja ni razvoja, spremembe prinašajo le probleme in ne izzivov. Pogoste so trditve, da so za naša področja pomembne samo aplikativne oblike raziskovanja, ker raziskovanje potrebujemo zato, da rešujemo konkretne probleme pri vsakodnevnem strokovnem delu. Nekateri se s tem ne strinjajo in opozarjajo, da fundamentalne spremembe v okolju zahtevajo tudi temeljno raziskovanje. Na žalost večina praktikov nima pravilnega odnosa do raziskovanja. To velja tudi za najbolj razvite države. Zanemarjanje raziskovanja praviloma pomeni tudi zanemarjanje profesionalnega razvoja, vključno z opuščanjem pasivnega raziskovanja, spremljanja objav raziskovalnih rezultatov. V raziskovanju lahko praktiki sodelujejo na dva načina: • aktivno izvajajo raziskave (uporaba), • pasivno spremljajo raziskovalne rezultate (proizvodnja). Pri obeh oblikah izvajanja raziskovanja gre za isti cilj – za uporabo raziskovalnih rezultatov pri vsakodnevnem, praktičnem delu in izboljšave pri delu v korist uporabnikov storitev. Običajno govorimo, da: • praktiki raziskovanja ne vrednotijo pozitivno in ne vidijo koristi za svoje vsakdanje delo, • praktiki nimajo časa za raziskovanje, ker imajo preveč dela, • praktiki niso pripravljeni na raziskovanje in nimajo nujnega znanja za raziskovanje. Tudi v najbolj razvitih državah podatki kažejo, da praktiki (delovno aktivni knjižničarji) premalo raziskovalno delujejo. Na to opozarjajo raziskave in analize raziskovalnega dela na področju BIZ. Pri praktikih že samo pasivno spremljanje raziskovalnih rezultatov, torej