OZ 2009/4

M T 205 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar je le dodala svoje upanje, da se bo zgodila "mala revolucija". Čeprav je maja istega leta takratni kulturni minister dr. Vasko Simoniti lansiral še en "ljubljanski proces" na področju varovanja arhitekturne in arheološke dediščine in je s tem nastala rahla zmeda z "ljubljanskimi procesi", so usmeritve z Brda tako pomembne, da jim velja pripisati prvenstvo glede uporabe te oznake. Predsednik Sveta EU za konkurenčnost Günther Verheugen se je na Brdu zavzel za formulo "Si.nergy for Europe" ter nas z vključitvijo mednarodne oznake "Si" za našo državo simbolno obvezal, da si bo Slovenija še posebej prizadevala za uspeh Ljubljanskega procesa. Prepričan sem, da so izhodišča tega procesa bistvena tudi za naš panel, zato bom uvodoma povzel nekaj glavnih elementov. Evropski raziskovalni prostor (ERA) bo uspešno okolje ustvarjalnosti in inovacij le pod pogojem, če bomo v njem znali doseči sinergijo razvojnih politik raziskovanja, izobraževanja, inovativnosti in kohezivnosti. Dosežki se morajo izraziti v gospodarski rasti in večjem zaposlovanju. Vključiti je treba čim več deležnikov tega procesa in med njimi lokalne skupnosti, univerze, raziskovalne organizacije, civilno družbo in vse kategorije podjetništva. Potrebujemo zanesljive in primerljive indikatorje, ki jih lahko pridobimo le s stabilnimi in učinkovitimi informacijskimi sistemi. Sodelovanje med sektorji in institucijami mora biti konkretno, neprekinjeno in učinkovito, pri čemer je treba uporabiti "odprto metodo sodelovanja" (OMC), ki zajema multilateralno preglednost, vzajemno učenje na primerih dobre prakse in navzkrižno recenziranje rezultatov. Vsi se verjetno strinjamo glede t. i. "pete svoboščine", ki pomeni neoviran pretok znanja v vse smeri. Star pojem "beg možganov" (angl. brain drain ) ni več ustrezen in želimo ga nadomestiti z novim pojmom "kroženje možganov" (angl. brain circulation ). Nihče več se ne more izogniti odprti konkurence akademskih okolij v Evropi, če noče potoniti v popolno anonimnost. Gospodarski subjekti morajo v rezultatih raziskovalne dejavnosti najti uporabno podlago za lastno uspešnost. In najširši javnosti davkoplačevalcev nihče več ne more odvzeti pravice do vpogleda in kritične ocene početja raziskovalcev. Navedene usmeritve pa stojijo in padejo na tem, ali je raziskovalna dejavnost transparentna ali ne! Še vedno namreč srečujemo vse polno mistifikacij in slonokoščenih stolpov in kljub zelo lepim deklaracijam je za preglednost raziskovalnih potencialov in rezultatov raziskovalne dejavnosti v celotni Evropi narejeno veliko manj, kot narekujejo potrebe in dopuščajo tehnološke možnosti. Posledica je neučinkovita izraba javnih fondov, otežena orientacija uporabnikov glede kakovosti raziskovalnih potencialov in prevlada lažnih avtoritet v znanosti. Škoda je tako velika in očitna, da bi morale tako EU kot vsaka posamezna država vlagati veliko več napora v zanesljiv informacijski sistem, ki bi zagotavljal transparentnost raziskovalne dejavnosti. In ker se sklicujemo na Ljubljanski proces in na Si.nergijo, je treba takšno transparentnost zagotavljati tudi na komplementarnih področjih visokega šolstva, inovacij in kulture. Na kratko bom predstavil reševanje problema transparentnosti raziskovalne dejavnosti v Sloveniji in se pri tem oprl na ugotovitve slovenske Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS). Ne, ker bi šlo za kakšen idealen model, ampak ker smo se stvari lotili konkretno in sistematično in lahko zato povemo, kje se nahajajo čeri in glavne težave. Prvi podroben pregled raziskovalne dejavnosti in njenih rezultatov je Slovenija naredila že davnega leta 1958 – torej pred pol stoletja – v Poročilu Sklada Borisa Kidriča in odtlej vsaka raziskovalna institucija in vsak raziskovalec v Sloveniji ve, da bo njegovo delo vsako leto javno predstavljeno. Seveda so bili indikatorji in meritve učinkovitosti in uspešnosti na začetku maloštevilni in nepopolni, a vseeno zelo pomembni. Velik korak se je zgodil, ko je IZUM leta 1987 ponudil bibliografski sistem COBISS kot enovit okvir za predstavitev raziskovalnih dosežkov in ga je vlada sprejela kot podlago nacionalnega knjižničnega sistema. Leta 1997 je pristojno ministrstvo sprejelo pravilnik, po katerem je postalo vnašanje osebnih bibliografij v sistem COBISS obvezno za vsakega raziskovalca, ki je kandidiral za javna sredstva. Leto za tem je IZUM poskrbel še za uveljavitev standarda CERIF (Common European Research project Information Format) pri razvoju informacijskega sistema o raziskovalni dejavnosti SICRIS, ki vključuje predstavitve aktivnih raziskovalcev, (so)financiranih s strani ARRS, in njihovih raziskovalnih rezultatov. Kot elemente transparentnosti bi lahko navedel še spletni portal ARRS in vsakoletno objavo online Bele knjige o financiranju znanosti. Toda ključen korak pri vsem tem je bil in ostane naslonitev na COBISS. Tega, da bi povezali zahtevo po transparentnosti raziskovalnih rezultatov in knjižnični informacijski sistem, se drugi niso domislili, ker bodisi nimajo primernega informacijskega sistema bodisi knjižnice niso dovolj ažurne pri vnašanju zapisov v bibliografske baze ali pa ni političnega interesa za javno razvidnost raziskovalne dejavnosti. Danes se lahko opremo na 3,5 mio bibliografskih zapisov v bazi COBIB, med katerimi je milijon člankov, ki jih je napisalo 21.000 slovenskih raziskovalcev. To je neprecenljiva podlaga za vrednotenje uspešnosti raziskovalne dejavnosti. Orodja, ki jih je razvil IZUM in so preizkušena v slovenskem SICRIS-u, so na razpolago tudi drugim državam, ki so sprejele sistem COBISS kot platformo svojih knjižničnih sistemov. Tako danes že obstaja