OZ 2009/4

212 ORGANIZACIJA ZNANJA 2009, LETN. 14, ZV. 4 bi zajemal raziskovanje, izobraževanje in inovacije. Izhajajoč iz naših izkušenj je takšna formula nezadostna in predlagam, da skupaj pretehtamo potrebo po njeni dopolnitvi še z enim bistvenim ogliščem, in to je kultura. Enako kot se izobraževanje in inoviranje napaja iz raziskovanja, se napaja tudi iz kulture. Zato je pravilneje kot o trikotniku govoriti o kvadratu ustvarjalnosti. Danes se v nobeni resni razpravi o razvojnih vprašanjih ne smemo izogniti krizi, ki je zajela svet. V zmoti je, kdor misli, da kultura s tem nima nobene neposredne zveze. Kar nas bo rešilo iz ekonomske depresije, so nove vizije, sposobnost razlikovanja, dojemanje simbolnega, pogum za preobrate ter prepoznavanje in priznavanje kolektivnih vrednot. Se lahko do vsega tega dokopljemo brez kulturne ustvarjalnosti? Absolutno ne! Potrebujemo občutljivost, spontanost, intuicijo, spominjanje, domišljijo in lepoto. Okolja, ki bodo znala vse to vključiti v svoj razvoj, bodo iz krize izšla kot zmagovalna. Ne preseneča, da se mnoge članice in EU kot celota zadnje čase veliko več posvečajo ugotavljanju in tudi merjenju kulturne ustvarjalnosti. Dejansko je to narekovala že lizbonska strategija, vendar je mnogi niso jemali resno. Danes je drugače in vsi pričakujejo, da jim bo kultura pomagala razpreti imaginacijo, izzvala zastarele konvencije, zlomila škodljivo inercijo, obogatila prešibko komunikacijo. Vedo, da brez tega ni novih proizvodov, novih trgov, pametnejše porabe, kakovostnejšega življenja … Najbolj izrazito kulturo kot razvojni dejavnik poudarja finsko poročilo, ki med dejavniki finske uspešnosti decidirano navaja glasbo, ples, gledališče, likovno umetnost in še posebej oblikovanje, kulturno dediščino, knjižnice, film in video, revije in časopise. Navedenih pristopov h kulturni ustvarjalnosti ni težko povezati z možnostmi posameznih okolij za uspešen izhod iz ekonomske krize – že sedaj vidimo, da bodo navedena okolja zmagovalna. Zakaj? Ker si s takšnim pristopom zagotavljajo najbolj kakovosten človeški kapital, največjo odprtost za nove in raznolike ideje, inspirativno vzdušje za ustvarjanje na vseh področjih, inovativno in odgovorno izrabo novih tehnologij – še posebej informacijsko-komunikacijske tehnologije, učinkovito organizirane institucije in predvsem pospešeno rast ustvarjalnih dosežkov velikega števila ljudi. Da bi v tej smeri dosegli realne premike, moramo imeti v rokah podatke o stanju ustvarjalnih dosežkov v svojem okolju: vedeti moramo, ali se njihov obseg povečuje ali zmanjšuje, kakšna je njihova relevantnost, kako učinkujejo uveljavljeni regulativni ukrepi in financiranje ter kam se uvršča naša ustvarjalnost v mednarodni primerjavah. Seveda se moramo takoj vprašati, kako in kje naj pridobimo podatke o vsem tem? Državne statistike kot tudi Eurostat o ustvarjalnih dosežkih ne povedo kaj dosti, čeprav neka "kulturna statistika" povsod obstaja, vendar se pretežno ukvarja s porabo prostega časa. Marsikaj zbirajo v vladnih agencijah ali v okviru raziskav. Skoraj po pravilu pa vsi pozabljajo, da imamo povsod razpredeno mrežo knjižnic, ki danes niso več zgolj izposojevalnice knjig, ampak obenem zmogljivi informacijski centri. Sodobne knjižnice si ne glede na vrsto – šolske, znanstvene, specialne, splošne – močno prizadevajo, da bi svojim uporabnikom ponudile čim več virov in še več informacij o virih. Samoumevno je, da knjižnica za okolje, ki ga "pokriva", zbira in zagotavlja vse bibliografske informacije o objavljenih ustvarjalnih dosežkih. Visokošolske in znanstvene knjižnice vodijo bibliografije raziskovalcev in visokošolskih učiteljev, brez česar si danes sploh ni mogoče več predstavljati funkcioniranja teh dejavnosti. Specialne knjižnice podjetij (seveda le uspešnih, kot je npr. Krka), parlamentov, kulturnih in drugih organizacij spremljajo vse objave na svojem interesnem področju. Splošne knjižnice v okviru domoznanskih oddelkov popisujejo vse objave, ki nastanejo na njihovem teritoriju. Treba je upoštevati, da vse bolj prevladujejo objave ustvarjalnih dosežkov v elektronski obliki, zato knjižnice nikakor ne smejo zaostajati s svojim posodabljanjem. Knjižnica, ki danes ne zajema interneta, sploh ne more več jamčiti, da katalogizira vse relevantno gradivo, ki bi ga po svojem temeljnem poslanstvu morala zagotoviti svojim uporabnikom. Takšna knjižnica se spreminja v nekakšen knjižni muzej. Nasprotno pa se knjižnicam, ki sežejo preko okvira tiskanih objav, odpirajo nova in izredno obširna polja virov, ki segajo na prav vsa ustvarjalna področja od glasbe do arhitekture, kar vse lahko shranimo v digitalnem formatu. In v tem je prihodnost knjižnic, ki lahko nam uporabnikom res učinkovito pomagajo v nepopisni poplavi informacij, ki se lahko brez modernih knjižnic hitro spremeni v vesoljni potop. Knjižnica že dolgo ni več zgolj izposojevalnica knjig, ki so inventarizirane v takšnem ali drugačnem katalogu. Knjižnica je danes aktivna informacijska agencija, ki omogoča na eni strani dostop do globalne knjižnične ponudbe, na drugi strani pa je odgovorna, da svet dobi celovito bibliografsko informacijo in dostop do vseh vrednih ustvarjalnih dosežkov, nastalih na njenem "terenu". Jasno je, da mora biti takšna knjižnica del knjižnično-informacijske mreže, kar pa lahko postane, če je opremljena z ustrezno tehnologijo in če svojo dejavnost opravlja na podlagi mednarodnih standardov knjižnične informatike. Doseči to raven ni preprosta stvar in zelo se motijo vsi tisti, ki so prepričani, da je vse