OZ 2010/1-2

M 17 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 postal tudi lastnik izvorne programske kode. Šele kasneje, s pojavom osebnih računalnikov, se na trgu pojavijo splošna programska orodja in rešitve, ki niso bila narejena po naročilu, ampak so bila namenjena širšemu krogu uporabnikov v različnih okoljih. Take zaprte rešitve, ki sodijo v model lastniške oziroma zaprte programske kode v povprečju pokrijejo 80 % vseh uporabnikovih potreb in, ker uporabnik z nakupom take programske opreme ne kupi tudi pravic do uporabe izvorne programske kode, take programske opreme tudi ne more prilagoditi svojim zahtevam. V primeru odprtokodnega modela pa gre v prvi vrsti za prost, brezplačen dostop do izvorne kode programskih rešitev, na osnovi tega pa je mogoče razvijati lastne programske rešitve in programsko opremo, za katero je seveda mogoče izstaviti tudi račun. Edini pogoj pri uporabi obstoječe odprte kode je, da ostaja tudi v komercialnih rešitvah odprta in brezplačno dostopna uporabnikom, ti pa jo lahko dalje spreminjajo in prilagajajo svojim potrebam. Uporaba odprtokodnih programskih rešitev je lahko v osnovi cenejša vsaj za ceno siceršnjega nakupa licenc lastniške programske opreme. Sredstva, ki bi jih sicer namenili za nakup dragih licenc lastniških programskih rešitev, lahko v organizacijah namenijo za usposabljanje in prilagajanje ter upravljanje programske opreme skladno s svojimi specifičnimi zahtevami. V nacionalnem pogledu je uporaba odprtokodnih rešitev še posebej aktualna za razvijajoče se ekonomije. Plačilo licenčnin za uporabo programskih rešitev, sicer v lasti velikih svetovnih proizvajalcev programske opreme, gre praviloma drugam, se ne reinvestira in ne prispeva k lokalnemu razvoju. Z uporabo odprtokodnih rešitev pa se lahko ta sredstva preusmerijo v lokalna informacijska podjetja in lasten razvoj. Ob prehodu na odprtokodno programje bi bilo smiselno razmišljati na način: Čemu plačevati komercialnemu ponudniku npr. 400 EUR za vsak paket pisarniških programov in pri 150 zaposlenih tako v grobem investirati približno 60.000 EUR? Če bi za ta isti denar uporabili obstoječi brezplačni odprtokodni pisarniški paket, bi z denarjem, ki bi ga sicer vložili v nakup programske opreme, lahko plačali lastne ali najete programerje (razvojnike), ki bi rešitev prilagodili našim lastnim poslovnim potrebam in skrbeli za vzdrževanje. Odprtokodni model, podprt z obsežno in učinkovito internetno odprtokodno skupnostjo, se še posebej izkaže glede na odziv, zagotavljanje popravkov ter komplementarnih programskih rešitev v primerjavi z zaprtokodnim modelom. Pri odkrivanju napak, izdelavi in preverjanju popravkov in odprtokodnih programskih rešitev se v obliki odprtokodne skupnosti združuje množica programerjev in strokovnjakov z različnih področij informacijske tehnologije, ki so običajno bolj učinkoviti kot službe podpore pri komercialnih ponudnikih. Uporabnik je tudi bolj varen, če izdelovalec rešitve preneha poslovati ali če je ukinjena uporabniška podpora za neko generacijo programske opreme. V primeru uporabe odprtokodnih rešitev uporabnik namreč še vedno razpolaga z izvorno kodo in najmanj s podporo odprtokodne skupnosti. Odprtokodna skupnost se je pokazala kot eden najbolj odzivnih in nedvomno zelo učinkovitih sistemov reševanja aktualnih problemov, saj se čas uspešnega reševanja problemov informacijske tehnologije v okviru skupnosti meri v urah namesto v dnevih. Če se moramo pri komercialnem ponudniku najprej prebiti čez različne nivoje, preden sploh pridemo do tehnično kompetentnih ljudi, ki so sposobni reševanja težav, je odprtokodna skupnost bistveno učinkovitejša, saj se v reševanje nakazanih problemov in iskanje rešitev v najkrajšem možnem času vključi množica zainteresiranih posameznikov, ki delujejo samostojno in neodvisno ali pa v skupini. Čas do prvih alternativnih rešitev v odprtokodni skupnosti se praviloma meri v nekaj urah, medtem ko se pri komercialnih ponudnikih, če ne gre za specialne pogodbene dogovore, na rešitve čaka tudi po nekaj dni ali celo več. [2, 3] V grobem predstavljen odprtokodni model je sicer v nasprotju s trenutno prevladujočim modelom distribucije, prodaje in nabave programske opreme, ki obravnava programsko opremo in rešitve kot izdelke, kar pa se bo v prihodnje, kot kažejo trenutni trendi, preoblikovalo v industrijo ponudbe servisov in storitev. Bistvo novega modela izhaja iz vprašanja, kakšno korist imajo uporabniki ali organizacija od programske opreme, ki so jo kupili, in kdaj oziroma kako to rešitev uporabljajo. Prihodnost oba modela, tako zaprto- kot odprtokodnega, postavlja pred nove izzive. V tabeli 1 so prikazane prednosti in slabosti odprtokodne programske opreme. [4] Prednosti Slabosti zanesljivost in stabilnost preglednost (razpoložljiva izvorna koda) nizki stroški nakupa programske opreme fleksibilnost in svoboda uporabe podpora (hitra in kvalitetna) kompatibilnost manj prijazni uporabniški vmesniki podpora na nivoju končnih uporabnikov nameščanje programske opreme Tabela 1: Prednosti in slabosti odprtokodne programske opreme (Dujić, 2007) Sergej Lah: ODPRTA KODA – NE V CENI, V UPORABNI VREDNOSTI JE BISTVO!