OZ 2010/1-2

M T 43 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 Elizabeth Anzlowar mi zagotovo ne bi bila hvaležna za nadlegovanje in še veliko vprašanje je, ali očetovo mladost sploh poznata. Torej sem poskusil sam odkriti, od kod izvira zanimiv mož, ki je končal svojo življenjsko pot 15. julija 1989 in je pokopan v New Jerseyju. Nisem si predstavljal, kako zapletene stvari sem se lotil. Imel sem Garfieldov podatek, da je prišel "na prakso" v Nacionalno medicinsko knjižnico ZDA kot študent medicine. Torej sem poizkusil na ljubljanski Medicinski fakulteti, od koder se je predvidoma odpravil v Ameriko. Sam nisem mogel opraviti ničesar, pač pa sem se po nasvetu sodelavke mag. Eme Dornik, ki je dolga leta delala na Inštitutu za medicinsko informatiko, obrnil na dr. Zvonko Zupanič-Slavec, predstojnico oddelka za zgodovino medicine. Ugotovili smo, da vpisnih matrik pred letom 1960 ne hrani fakulteta, ampak so v univerzitetnem arhivu. Vodja arhiva in prijatelj iz študentskih let dr. Jože Ciperle je pregledal vse imatrikulacije za obdobje 1935–1960, vendar o kakšnem Borisu Anžlovarju ni bilo nobenega sledu. Posebej natančno je pregledal vse vpise na medicinsko fakulteto in s popolno zanesljivostjo zatrdil, da Boris Anžlovar nikoli ni bil študent na ljubljanski medicini. Spomnil sem se prijateljev Tomaža Banovca in Nika Schlambergerja, ki sta desetletja upravljala z matičnimi registri na Statističnem uradu Republike Slovenije, in tudi onadva nista zasledila Borisa Anžlovarja v registrih. Podvomil sem v Garfieldove navedbe in ocenil, da je Anžlovarjeva "slovenska mladost" konstrukcija, ki si jo je neugnani ustvarjalec izmislil, ker je slutil zgodbo, v resnici pa gre za rojenega Američana. Iskal sem besede, kako bi vse to velikemu mojstru sporočil. Zgodovina ljubljanske univerze mi ni tuja, saj sva s Petrom Vodopivcem ob njeni 50-letnici napisala kar obširno besedilo za jubilejni zbornik. Vedel sem, da se je medicinski študij dolgo izvajal v povezavi z zagrebško medicinsko fakulteto. Garfield pa tudi ni čisto natančno ločil "Jugoslavije" od "Slovenije" in Ljubljane od Zagreba. Torej bi lahko Anžlovar študiral tudi tam? Za pomoč sem zaprosil znanko dr. Jelko Petrak, direktorico Centralne medicinske knjižnice v Zagrebu. Zelo hitro (tudi zaradi dosežka, da imajo matrike že digitalizirane), sem prejel "odrešilni" podatek: "Boris Anžlovar, rojen 11. junija 1923 v Trstu, je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Zagrebu 21. julija 1986 in pridobil strokovni naziv doktor medicine." Anžlovarjeva diploma je vpisana pod številko 2/215-1986, v knjigi diplomantov pa je njegovo ime vpisano pod številko 12943. Zmotil me je podatek, da se je vpisal v študijskem letu 1978–1979, saj se na ta način stvari z odhodom v ZDA niso ujemale. Zelo verjetno gre za "drugi" vpis, ki je sledil Anžlovarjevi odločitvi, da bo "na stara leta" končal tudi medicino. Nisem pa mogel pridobiti podatkov o "prvem" vpisu, saj je dokumentacija vezana na diplomanta, v njej pa so "zgodovino" odpisali. Novo dejstvo, ki je bilo bistveno za razkrivanje Anžlovarjeve mladosti, je bilo njegovo tržaško poreklo, zame pa se je pojavila dodatna komplikacija, saj daleč od Trsta ne poznam poti, ki jih je v Italiji treba ubrati, da prideš do podatkov o preteklosti. Tiste dni je v Mariboru z razstavo o Bidovcu gostoval ravnatelj tržaške Narodne in študijske knjižnice Milan Pahor in "pripravil sem si teren", da bi ga zapletel v raziskavo o njegovem someščanu, ki je pomemben za svetovno knjižničarstvo. Očitno mu kopica drugega dela ni dopustila, da bi se posvetil novi temi. Zato sem nekaj mesecev kasneje prosil za nasvet in pomoč znanca in silno angažiranega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca. Nisem imel velikih upov, da ga bom pridobil in res se mi ni odzval. Tako je ostala zadnje upanje kolegica iz študijskih let na filozofski fakulteti, pomembna knjižničarka in organizatorka Tržačanov v Ljubljani, Ana Martelanc. Takoj je dojela, da je raziskava pomembna za kulturno sliko slovenskega Trsta. Skupaj s Ksenijo Majovski iz Narodne in študijske knjižnice jima je za "projekt" nekako uspelo pridobiti znamenitega Sama Pahorja. Če pa se nečesa loti Samo Pahor, se redko zgodi, da ostane še kaj skrito. Začela so prihajati njegova pisma in vsako naslednje je bilo bolj zanimivo in je dokazovalo, da je ubiral Boris Anžlovar od mladih nog zelo samosvoja pota in sploh ni tako presenetljivo, da se je "vmešal" v zgodovinske dogodke. Garfieldove slutnje o tem so se potrdile in očitno taki ljudje drug drugega "začutijo". Pahor mi je naložil nekaj nalog, ki jih še nisem opravil. Nisem uspel pridobiti podatka o diplomi srednje šole, s katero se je Anžlovar vpisal na medicinsko fakulteto. Zaradi vojnega časa to ni enostavno vprašanje, saj gre zelo verjetno za kakšno "partizansko gimnazijo", s kakršnimi so mladi ljudje po vojni nadoknadili nekaj izgubljenega časa. Nisem se obrnil na Archivio di Stato Gorizia, kjer morda hranijo kakšen podatek o Anžlovarjevi italijanski vojaški obveznosti, ki jo je očitno obšel in se preko meje pridružil drugi strani. Iz razlogov, ki sem jih že omenil, tudi nisem mogel vznemirjati Anžlovarjeve družine v New Jerseyju oz. v Kaliforniji. Napisal sem pismo župniku Evgenu Gantarju, pristojnemu za Grahovo ob Bači, kjer je mladi Boris več let živel s starimi starši in verjetno obstaja o tem v cerkvenih knjigah kakšen zapis, vendar doslej še ni bilo nobenega odmeva. Raziskava, kot si jo je zamislil Samo Pahor in bi si jo želel tudi sam, torej ni končana. Vendar so Pahorjevi KRONIKA