OZ 2010/1-2

M T 45 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 Krstna knjiga župnije sv. Jožefa v glavni bolnišnici je dala obilo podatkov. Boris Rudolf, krščen 21. junija 1923, je bil nezakonski sin Elizabete Anžlovar, po poklicu učiteljice, in Rudolfa Horvatha, ki se je rodil kot nezakonski sin Albertine 13. novembra 1887 v Petroutzu v Romuniji. Pred botrama Marijo Anžlovar in Vittorio Raguseo, babico, ga je priznal za svojega sina. Po poklicu je bil pictor , kar lahko pomeni tako slikar kot tudi pleskar. Postavilo se je vprašanje, kje je Elizabeta zaključila učiteljišče? Lahko se je vpisala na žensko učiteljišče v Gorici, toda vstop Italije v vojno je prekinil redno delovanje učiteljišča. Zaposlovalni tečaji tega učiteljišča so bili tako v Trstu kot v Ljubljani, nekateri primorski učiteljiščniki pa so maturirali leta 1920 v Mariboru. Postavilo se je tudi drugo vprašanje, kje je bil pravzaprav rojen oče in katere narodnosti je bil? Bukovina, kjer se je oče rodil, je po prvi svetovni vojni pripadla Romuniji, danes pa je razdeljena med Ukrajino in Moldavijo. V Bukovini so bila kar tri naselja z imenom Petroutz: Ober-Petroutz in Unter-Petroutz v okraju Storozynetz ter Petroutz v okraju Suczawa. Prvi dve naselji sta sedaj v Ukrajini, v rajonu Storožinec, z imenoma Verhni Petrivci in Nižni Petrivci, tretje naselje pa je sedaj v Moldaviji, v okraju Suczawa, z imenom Pătrăţi (obe črki a imata cirkumfleks, črka t pa ima "repek"). Tretje vprašanje je, kje sta se Elizabeta in Rudolf spoznala? Domneva, da sta se spoznala na Dunaju, se zdi utemeljena in ne bi izključeval kakšnega umetniškega okolja, zaradi njegovega poklica (če je bil slikar) in njenega poznejšega (verjetno bohemskega) življenja. Krstna knjiga navaja tudi pomemben podatek, da je Boris Rudolf dobil varuha. Zabeležena je protokolna številka (S.C. 9/101-43 N. 1835), ne pa datum akta. V krstni knjigi je zabeležena tudi sprememba priimka v Angiolari (N. 43/1941) in poroka Borisa Rudolfa z Miro Požanko dne 29. maja 1951 v župniji sv. Cirila v New Yorku. Dedov in materin karton v prijavnem uradu ponujata vrsto dragocenih podatkov. Dne 27. maja 1929 so se Miroslav, žena Marija in vnuk Boris Rudolf preselili v Grahovo ob Bači, kjer je Marija umrla že 5. oktobra 1929. Zdi se verjetno, da je pred odhodom v Grahovo ded postal varuh Borisa Rudolfa, ker je njegova mati Elizabeta odšla po svetu. Ded Miroslav se je 30. aprila 1941 vrnil v Trst in 8. oktobra 1941 umrl v glavni bolnišnici. Mati Elizabeta se je vrnila iz Francije v Trst 24. marca 1941, dobila z odlokom prefekta št. 11419/11063 z dne 16. julija 1941 poitalijanjen priimek Angiolari in 20. novembra 1942 umrla v ulici Cavana 13, kjer je stanovala. Boris Rudolf se je vrnil v Trst 8. februarja 1942 in bil v tem mestu zadnjič zabeležen 28. marca 1944. Na kartonu deda Miroslava je še nekaj zanimivih podatkov. Predstavil je potrdilo občine Marezige z dne 23. februarja 1919, da je tam pristojen. Ker je ob popisu prebivalstva leta 1921 izjavil, da ima tam pristojnost zaradi službe, se postavlja vprašanje, kakšno službo je lahko imel 62 let star upokojeni učitelj. Ker so bili na podeželju velikokrat občinski tajniki učitelji, je verjetna domneva, da je opravljal to službo. Poleg tega je navedeno, da mu je 9. oktobra 1923 istrski prefekt odbil prošnjo za italijansko državljanstvo, že 19. decembra 1923 pa je dobil potrjeno italijansko državljanstvo. Ko sem izvedel, da so se leta 1929 preselil v Grahovo ob Bači, sem se pozanimal, ali je ohranjen arhiv tamkajšnje osnovne šole, saj je prav tisto leto Boris Rudolf postal šoloobvezen. Ker se je po vojni vpisal na univerzo, sem ugibal, ali ni morda študiral na gimnaziji v Tolminu, ki je bila ukinjena leta 1940 in bi zato moral maturirati kje drugje. Ker je bil ob začetku vojne goden za nabor, sem se pozanimal za njegove vojaške dokumente. Državni arhiv v Trstu nima njegovega matičnega lista, pač pa je vpisan v knjigo nabornikov tržaške občine, ki je bila odobrena 16. aprila 1941. Tam izvemo, da je od leta 1933, to je od desetega leta starosti živel v Jugoslaviji. Torej je verjetno dokončal osnovno šolo in opravil gimnazijo v Jugoslaviji. Toda kot dovršeno šolanje so mu vpisali 3. razred realne gimnazije ( liceo scientifico ). Ko bi bil naveden liceo classico , bi to pomenilo, da je opravil veliko maturo, ker ima klasična gimnazija od reforme leta 1940 dva razreda z imenom višja klasična gimnazija, njima pa sledijo trije razredi liceja. Tako ni jasno, ali je ob naboru že maturiral ali bil tik pred maturo, vsekakor je navedeno, da je po poklicu studente , kar v italijanščini pomeni tako dijak kot univerzitetni študent. Ob naboru so ga takole opisali: višina 1,74 m, prsni obseg 0,81 m, obraz dolg, nos grški, brada pravilna, oči rjave, obrvi kostanjeve, čelo pravilno, polt bleda, usta pravilna, zobovje zdravo. Ob naboru 10. februarja 1942 so ga dali na opazovanje in ob ponovnem pregledu 5. marca 1942 je bil razglašen za začasno nesposobnega zaradi šibkega ustroja in organske izčrpanosti ( debolezza di costituzione e deperimento organico ). Moral bi se je javiti pri naboru letnika 1924, ko je bil verjetno zopet spoznan za nesposobnega, in je bil vpisan v seznam nabornikov letnika 1925 in letnika 1926. Leta 1961 so ugotovili, da ga od 17. marca 1950 ne morejo najti. KRONIKA