OZ 2010/1-2

46 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 Anžlovarjeva mati je precej skrivnostna. Ob popisu prebivalstva je bilo navedeno, da je na Dunaju zaposlena kot zasebna uradnica, kar nikakor ni v nasprotju z njeno navedbo ob poroki, da je po poklicu učiteljica. Na kartonih prijavnega urada je navedena kot umetnica pevka, na prošnji za spremembo priimka je napisala, da je slikarka (s pripisom, da je učiteljica jezikov), v cerkveni mrliški knjigi je navedena kot učiteljica jezikov ( docens sermonorum s pripisom professoressa di lingne ). Zanimiva je tudi njena prošnja za spremembo priimka, ki jo je napisala 15. aprila 1941 na tiskanem obrazcu. Podpisala se je Anzlowar in zaprosila, naj ji priimek spremenijo v Ariani ali v Angevilla. Prvi predlog bi lahko bil zafrkancija fašističnih oblasti, ki so se navduševale za arijsko čistost, drugi predlog pa bi se lahko nanašal tako na občino Angeville v južni Franciji kot na Henriette d’Angeville, ki se je leta 1838 kot prva ženska povzpela na Mont Blanc. Druga zanimivost je dejstvo, da ni izpolnila oddelka za navedbo otrok, ki so mlajši od 21 let. Ker je Boris Rudolf vpisan s pisavo druge roke, lahko domnevamo, da je obrazec dopolnil občinski uradnik, kateremu je bila prošnja predložena 16. aprila. Z isto roko (in pisalom) so napisana še druga dopolnila, med katerimi je nerazumljiva oznaka fu (pokojni) pri imenu njenega očeta, ki je bil še živ, čeprav ga ni bilo v Trstu. Prefektura je prejela prošnjo 18. aprila in vprašala kvesturo za informacije 26. aprila. Policija je dostavila odgovor 23. maja in prefekt je izdal odlok 16. julija 1941, ne da bi kdo opazil, da je prosilkin oče še živ. Spričo dejstva, da zbrani dokumenti ne povedo vsega, kar bi bilo dobro vedeti, me je zanimalo, ali obstaja možnost, da je Boris Rudolf imel kake bratrance in sestrične, ki bi lahko posredovali manjkajoče podatke. Teta Marija se je poročila pri štiriintridesetih letih in podrobnejši podatki so odvzeli vsako upanje. Poročila se je z Francescom Paolillom, 51 let starim vdovcem iz Barlette, ki je imel 32 let starega sina Francesca. Od njega se je ločila že 8. maja 1925, pastorek pa se je izselil v Bari 11. januarja 1932. Izreden slučaj pa je nanesel, da sem izvedel zanimiv podatek o tej teti. Osrednji državni arhiv je dal na internet Casellario politico centrale in iz radovednosti sem pogledal, ali je bil med nasprotniki fašizma kak Anžlovar. Dobil sem prav Marijo Anžlovar z bivališčem v Grahovem ob Bači. V to politično kartoteko je bila vpisana leta 1936 kot antifašistka. V prijavnem uradu sem nato dobil podatek, da se je izselila v Grahovo 21. aprila 1936 in se vrnila v Trst 14. decembra 1937. Ne vem, kaj je storila, da so jo vpisali, toda ker so zbirali podatke o njej do leta 1942, ne izključujem, da bi se v njeni mapi lahko našel tudi kak podatek za nečakov življenjepis. Za strica Vladimirja je vprašanje nadaljnjega sorodstva odprto. Že pri popisu prebivalstva iz leta 1921 sem ugotovil, da je študiral na ljubljanski univerzi. V spletnem katalogu slovenskih knjižnic dobimo podatek, da sta leta 1921 izdala v Trstu priročnik z naslovom Visokošolski študij v Italiji Vladimir Anžlovar in Alojzij Res. Skoraj nemogoče je, da bi šlo za soimenjaka. Dne 9. avgusta 1928 je Miroslav Anžlovar sporočil prijavnemu uradu, da se je njegov sin poročil v Splitu, kar spodbuja domnevo, da je ostal v Jugoslaviji. Internet nam ponuja dva Vladimirja Anžlovarja, ki bi lahko bila istovetna s tržaškim Vladimirjem Anžlovarjem. Prvi je bil kadet aspirant v 2. brzojavnem bataljonu Dravske divizije, ki je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost, drugi je bil kajakaš, ki je julija 1926 z Maxom Strenarjem odplul s kajakom v Beograd. Internet nam ponuja še tretjega Vladimirja Anžlovarja, ki je po vsej verjetnosti naš. Seznam taborišča Jasenovac vsebuje tudi imena padlih, ki niso nikoli videli tega taborišča, in v njem je ime Vladimirja Anžlovarja (letnik 1897) iz Kopra. Ker je Boljunec spadal v okraj Koper, priimek Anžlovar pa ni razširjen na Primorskem, me razlika enega leta pri letu rojstva ne moti. Ker se je poročil s Hrvatico, postavljam domnevo, da so bili med osmimi Anžlovarji, ki so ob popisu prebivalstva leta 1948 živeli v Zagrebu, tudi družinski člani Vladimirja, ki je padel v vojni. Ker je bil Miroslav Anžlovar iz Šentvida pri Stični, Marija Inglič pa s Skaručne na Gorenjskem, me je mučila radovednost, kje je Miroslav spoznal svojo ženo. Domneval sem, da je bila Marija mogoče služkinja v Trstu, pa sta se na kaki prireditvi spoznala. Da domnevo potrdim ali ovržem, sem si ogledal poročno knjigo katinarske župnije in bil presenečen. Miroslav je bil sin trgovca Jožefa in Elizabete Jerič, njegova priča je bil upokojeni župnik Jožef Jerič, verjetno materin brat. Marija je bila hči kmeta Jožefa in Uršule Kosec, ki je morala biti sorodnica Franca Kosca, katinarskega župnika, kasneje tudi tržaškega občinskega svetovalca, kanonika in sholastika. Stanovala je na hišni številki 52, ki je po vsej verjetnosti katinarsko župnišče. Marijina priča je bil msgr. Luka Jeran, ljubljanski kanonik, pesnik in verski pisec. Ženin je bil učitelj na osnovni šoli v Boljuncu in je stanoval v tem okraju v hiši s številko 35. Kako je Miroslav Anžlovar prišel v Boljunec? Fanta so poslali iz rodnega Šentvida pri Stični na gimnazijo v Ljubljano, kjer je opravil dva razreda. Nato je presedlal na pripravnico za učiteljišče na Proseku in se po enem letu vpisal na učiteljišče v Kopru, kjer je maturiral 31. julija 1879. Z 20. oktobrom 1879 je nastopil prvo službo kot nestalni učitelj na osnovni šoli v Kubedu. Po dveh letih poučevanja je 15. novembra 1881 opravil izpit usposobljenosti in bil z 12. oktobrom 1882 KRONIKA