OZ 2010/1-2

52 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 spreminjajočem se svetu. Zato preučujejo tveganje in opozarjajo na možne pravne ali tehnološke ukrepe, da bi se ustrezno spopadli z izzivom vseživljenjske zasebnosti. Pri vseživljenjski zasebnosti imamo v mislih obdobje 100 let, kot je približno dolgo življenje posameznika. V tem obdobju se mi sami, svet in razne tehnologije hitro spremenijo in razvijejo. Podatki, ki so enkrat objavljeni na spletu, se skorajda ne morejo več izbrisati oziroma jih je skoraj nemogoče uničiti, zato se poraja vprašanje, kaj storiti. Za doseganje vseživljenjske zasebnosti posameznika potrebujemo: • minimiziranje objavljenih osebnih podatkov, • dolgoročne varnostne ukrepe. Identiteta je veliko več, kot samo ime (ki si ga enostavno zapomnimo), identifikatorji (edinstveni) in načini preverjanja pristnosti (zaščita). Identiteta je predvsem nabor vrednosti oznak in lastnosti. Nekatere od njih se lahko skozi čas spreminjajo, nekatere nam dodelijo. Glede na to, da je zelo težko, če ne celo nemogoče izbrisati razširjene podatke, se digitalna identiteta kot nabor vrednosti veljavnih oznak poglablja. Da bi dosegli varnost in zasebnost morajo uporabniki razdeliti svojo identiteto v tako imenovane delne identitete, od katerih bi vsaka imela svoje lastno ime, lastne identifikatorje in lastna sredstva za preverjanje pristnosti. Uporaba delnih identitet pa zahteva osnovno razumevanje delovanja uporabnikov, vladnih organizacij in podjetij. Vsakdo bi potreboval vsaj en osebni računalnik, ki bi bil popolnoma pod njegovim nadzorom in preko katerega bi upravljal s svojimi osebnimi podatki in izvrševal kriptografske protokole. Potrebovali bi še digitalne psevdonime za varno preverjanje pristnosti in anonimne poverilnice za prenos certifikatov med posameznimi delnimi identitetami. Vsaka delna identiteta ima svoje identifikatorje in svoj namen izkazovanja. Vse osebne podatke je nemogoče zavarovati, zato je smiselno, da zavarujemo vsaj jedro identitete – podatke, ki jih ni mogoče preprosto spreminjati, ki se ne spreminjajo skozi čas (ali pa lahko njihovo spreminjanje napovemo), ki so nam dodeljeni, vsebujejo stranske informacije in so občutljivi. Sabrina De Capitani di Vimercati (Univerza v Milanu) je predstavila deljenje in kodiranje podatkov o posamezniku (Privacy of Data) . Osnovni problem zasebnih podatkov nastane zaradi povezovanja različnih podatkov, ki se navezujejo na eno osebo. Rešitev je v deljenju podatkov na več množic, npr. R 1 in R 2 , ki skupaj sestavljajo celoto ali osnovno množico podatkov R ( ). Pri deljenju podatkov na več množic se te shranjujejo ločeno na različne strežnike. Pri tem morajo biti tudi podatki, ki se lahko medsebojno povezujejo, ločeni. Kadar podatkov ne moremo dovolj dobro ločiti, jih kodiramo s pomočjo kriptografije. Za povezovanje teh množic potrebujemo še neko identifikacijsko številko, ki nastopa v vsaki taki množici. Primer: Množico podatkov R 1 shranimo na strežnik S 1 in množico R 2 na strežnik S 2 . Uporabnik dostopa do podatkov na dveh strežnikih, ki jih ob dostopu tudi dekodira. Pri takšnem shranjevanju podatkov se pojavita dve težavi. Prva je združevanje in drobljenje podatkov, druga pa kodiranje. Rešitev je ta, da se podatki razdrobijo na več posameznih množic in da so tudi kodirani. Torej je in . V vsakem delčku so vsi kodirani podatki. Poizvedba oziroma iskanje podatkov pa se lahko izvede le na enem takšnem delčku, kjer dobimo vse podatke. Vsi delci so shranjeni na enem strežniku, in sicer tako, da jih med seboj ni možno povezati. Cilj je najti takšno delitev, ki bo omogočala poizvedovanje in ščitila posameznike, in ena možnost je deljenje podatkov na dva dela, pri čemer bi uporabnik imel del nekodiranih podatkov shranjenih pri sebi, drugi pa bi bili kodirani in shranjeni na oddaljenem strežniku. Ronald Leenes (Univerza v Tilburgu) je predstavil zasebnost in družabnost na področju socialnih internetnih mrež ( Where the rubber meets the road ). Socialne internetne mreže (angl. social network sites – SNS ) v veliki meri opravljajo neko socializacijsko funkcijo povezovanja med ljudmi. Posamezniki na njih digitalno predstavljajo svojo identiteto in vezi med tako imenova- nimi prijatelji. V zadnjem času uporablja te mreže vedno več delodajalcev, šol in univerz, ki preko njih črpajo po- datke o svojih kandidatih. Izpostavil je štiri bistvene smeri razprave: neobstoj povezave med uporabniki in fizičnim okoljem, permanentno hranjenje in prisotnost informacij, prepletanje več fizičnih in virtualnih okolij in sklepanje o soljudeh na osnovi njihovega profila. Podal je tudi tri domnevne razlage, zakaj je uporaba SNS tako razširjena. Uporabniki naj ne bi bili dovolj osveščeni, da je uporaba SNS tvegana. Osveščenost uporabnikov naj bi se dvigala, kljub temu pa moramo začeti izobraževati predvsem mladostnike, saj med njimi prevladuje prepričanje, da ne komunicirajo s komer koli, ampak s prijatelji, in v tem javnem okolju zahtevajo neko zasebnost. Kot tretje je navedel, da uporabniki (predvsem mladostniki) nimajo izbire, saj če niso prisotni v teh mrežah, niso "in" (v smislu: ker nisi na MySpace, ne obstajaš) in zaradi tega trpi njihov osnovni "socialni kapital". Zavedati se moramo, da mladostnikom dom ne predstavlja privatne sfere in da nadomestilo zanjo POROČILO