OZ 2010/1-2

86 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 ustvarjalnih del plačani z ugledom (angl. reputational currency ), ki ima zmogljivost "konverzije" v materialne vrednosti, kot so zaposlitev, napredovanje, poslušalstvo z drugimi dobičkonosnimi ponudbami vred. Gre za demonetarizacijo "zaslužka". ALTERNATIVNI NA^INI SPODBU- JANJA USTVARJALNOSTI IN RAZVOJA "SEMIOTI^NE DEMOKRACIJE" Eden izmed načinov spodbujanja ustvarjalnosti so sistemi alternativnega kompenziranja. Digitalizacija je preoblikovala dejavnosti, ki temeljijo na avtorski pravici (angl. copyright ), kot so glasba, filmi, knjige in revije. Težišče naj bi bilo na filmih in glasbi, saj imajo velikansko poslušalstvo. Digitalna tehnologija omogoča mnogo natančnejšo opredeljevanje cen po enoti, kot je bilo prej. Npr. lastnik avtorske pravice na zvočnem posnetku lahko zahteva, da potrošnik plača sleherno izvajanje. Digitalni mediji omogočajo tudi cenovno diskriminacijo, ki je sicer ekonomsko upravičena, vendar slaba, saj bo vedno manj brezplačnih ustvarjalnih del. Uspešni ustvarjalci zaslužijo preveč denarja na osnovi cenovne diskriminacije. Strogi zakon o avtorski pravici povečuje število "plačanih" profesionalnih ustvarjalcev in zmanjšuje število neplačanih amaterjev; zmanjšuje tudi možnosti predelav. Vse to po mnenju Fisherja (2004) ogroža razvoj nove "semiotične demokracije". Fisher primerja tri alternativne scenarije za izboljšavo obstoječega režima avtorske pravice, in sicer čisto fizične tehnološke ukrepe za okrepitev avtorsko-pravnega varovanja, dodatne pravne ukrepe za močnejši avtorsko-pravni režim in nazadnje rešitev, ki temelji na državnem financiranju, ki je po Fisherju najboljša alternativa. Obstoječega avtorsko-pravnega sistema in tržne učinkovitosti naj bi se znebili ter ustanovili državne sklade za plačevanje ustvarjalcev, ki pa bi potem lahko dajali svoja dela na internet v brezplačno uporabo. Distribucija prihodkov ustvarjalcev naj bi temeljila na spremljanju uporabe njihovih del. Ob tem je opredeljevanje proračunskega deleža za umetniško ustvarjalnost na ravni države največji ekonomski problem! Največji družbeno-politični problem pa je možnost spopada med davkoplačevalcem in lastnikom avtorskih pravic. Razen tega je "semiotična demokracija" in brezplačna internetna ekonomija Williama W. Fisherja navskriž s temeljnimi načeli veljavne neoliberalne tržne ekonomije (Liebowitz, 2005). IZUM je sistem kompenziranja uvedel leta 2005 z aplikacijo denarnega knjižničnega nadomestila na podlagi števila izposoj knjig na papirju (razen referenčnih) v splošnih knjižnicah v Sloveniji v določenem obdobju. Poleg knjižnega nadomestila, ki se že izvaja v sistemu COBISS, je treba razmisliti tudi o razvoju aplikacije za lastno založbo po zgledu na Lulu.com kot edem od načinov spodbujanja ustvarjalnosti. KOLIK[NA JE BREZPLA^NA EKONOMIJA Brezplačni mediji niso nič novega, tisto, kar je novo, je širjenje tega modela na vse, kar je online! V brezplačno ekonomijo ne sodita ne ekonomija popustov (angl. discount ekonomy ) in ne ekonomija direktnega križnega subvencioniranja (angl. cross-subsidy ). Po slednjem za en plačani kos nekega artikla dobiš en kos zastonj. Obstaja več vrst družb glede na model in način merjenja velikosti brezplačne ekonomije. Najlažji način merjenja vrednosti brezplačne ekonomije je "trg treh strank" (prodajalec, uporabnik, oglaševalec). V to vrsto sodijo brezplačni mediji, ki jih finančno podpirajo oglaševalci (radio in televizija, razen kabelske, veliko medijev na svetovnem spletu, brezplačni časniki in revije). Ta kategorija medijev zasluži z oglaševanjem 80–100 milijard dolarjev le v ZDA. Drugi model je freemium (free + premium), ki ga ekono- misti poimenujejo versioning (razločevanje kupcev glede na ceno). Po tem modelu nekaj uporabnikov, ki plačuje, subvencionira brezplačno uporabo za druge uporabnike. Po tem modelu deluje večina družb, ki uporabljajo storitve spleta 2.0. Predstavljajo "premijo", ki z uporabniško stranjo "meri" približno 1 milijardo dolarjev. Anderson opiše štire taktike, in sicer: 1. časovna omejenost na neki rok (tri dni je brezplačno, potem se plačuje); 2. omejitev na proizvod ali storitev, ki je brezplačna (terja dve verziji proizvoda, brezplačno in takšno, ki se plača); 3. omejitev na del uporabnikov, za katere je proizvod ali storitev brezplačna (enostavna za uporabo); 4. omejitev glede na vrsto uporabnika (npr. za majhna in nova podjetja so proizvodi in storitve brezplačne, medtem ko večje in starejše družbe morajo plačati, saj so tega zmožne). Brezplačne ekonomije so nedenarni trgi ugleda (angl. reputation ) in pozornosti (angl. attention ). Ugled se npr. vrednoti vsakič, ko se agent pogaja o novem angažmaju filmskega igralca, ki ga zastopa. Ugled in pozornost slavnih osebnosti se meri predvsem v medijih. OCENA