OZ 2010/1-2

M T 89 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 1 – 2 Pred letom 2008 je na svetovnem spletu veljal precej enostaven model za uspešno poslovanje, ki je vključeval: 1. imeti dobro idejo; 2. zbrati denar in idejo predstaviti na trgu, v idealnem primeru brezplačno pridobiti največje možno število uporabnikov; 3. zbrati še več denarja in ga vložiti v nadaljnji razvoj, če se potrdi priljubljenost ideje, 4. ponavljati scenarij, dokler podjetja ne kupi večja družba. Koraki 2., 3. in 4. v krizi niso sprejemljivi, vendar sta na svetovnem spletu ugled in pozornost tako ali tako tisto plačilno sredstvo, po katerem je povpraševanje največje, saj se pričakuje, da se bosta nekoč preobrnila v denar. Odgovor na krizo je model brezplačne ekonomije. Google zagotavlja brezplačne procesorje za obdelavo besedila, Microsoft pa je kot konkurent izdelal spletno različico svoje poslovne programske opreme, ki je za mlada in majhna podjetja brezplačna pod enim pogojem, da jo bodo, ko zrastejo, še naprej uporabljala kot potrošniki plačniki. Med tem časom tak program Microsofta skoraj nič ne stane. Vendar ni vedno lahko izpeljati poslovnega modela, ki prinaša denar, iz modela brezplačne ekono- mije, saj se uporabniki na podarjeno (brezplačno ekonomijo) hitro navadijo. MODEL BREZPLA^NE EKONOMIJE JE VREDNO PREIZKUSITI Prepričani smo v pravilnost modela brezplačne ekonomije, ki bi jo lahko preizkusili v knjižnično- informacijskih dejavnostih v skladu s teorijo in prakso brezplačne ekonomije, ki jo je v svoji najnovejši knjigi podal Chris Anderson. Po potrebi bi lahko poslovne strategije posodobili in neobvezno tudi proizvode in storitve. Elementi modela brezplačne ekonomije so bili od začetka vgrajeni tudi v "nekomercialno" poslovno strategijo IZUM-a, ki se je v praksi izkazala kot uspešna (npr. brezplačna izmenjava bibliografskih in kataložnih zapisov v regionalni knjižnični mreži COBISS.Net ). V komentarjih h knjigi na spletni strani revije Wired neki bralec sprašuje, ali bi Chris Anderson svojo novo knjigo "prodal" zastonj. Po mnenju tega bralca so ravno tovrstne knjige primerne za model "zastonj". Odgovor na to provokativno vprašanje se glasi: ustvarjalne ideje ne morejo biti zastonj, saj so te odločilni element sodobne ekonomije in ne kapital! Vedno je lažje najti kapital kakor inovativne ideje, ki jih nikoli ni dovolj! Opomba 1 Knjigo Dolgi rep smo ocenili v reviji Organizacija znanja, letn. 2009, št. 1–2. Reference [1] Anderson, Ch. (2006). The Long Tail – Why the Future of Business Is Selling Less of More. New York: Hyperion. [2] Fisher, W. W. (2004). Promises to Keep: Technology, Law, and the Future of Entertainment Stanford: Stanford Law and Politics. [3] Liebowitz, S. J. (2005). Promises to Keep: Technology, Law, and the Future of Entertainment, by William W. Fisher III. Palo Alto, California: Stanford University Press, 2004, 352 pp., Issues in Science and Technology 21, 3, 92–95. Tvrtko M. Šercar OCENA