OZ 2010/3

M T 93 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 3 Slika 3: Tehnološko-etični razvoj (IKT) STOPNJE V RAZVOJU RA^UNALNI[TVA GLEDE NA ETIKO O dobi nedolžnosti v razvoju računalništva lahko govorimo do leta 1980, ko še ni bilo "slabih dečkov". Z novim področjem so se ukvarjali strokovnjaki s področja logike in matematike. Svoje naloge v razvoju so opravljali z navdušenjem in učinkovito ter z velikim občutkom za potrebe uporabnikov, ki so jim praviloma puščali odprta "zadnja vrata" za morebitne prilagoditve in spremembe. Veljalo je: "Etika ni naš problem, ker smo mi sami dobri dečki." Sledilo je obdobje prekipevajoče moči, ko je bilo vse v rokah programerskih "kavbojev". Ti so delovali po načelu: "Ti samo povej, kaj bi rad, pa bom pripravil "mašino", da bo to naredila! Pravzaprav pa vem bolje od tebe, kaj je zate najboljše!" Etika pri tem nima kaj opraviti, ker je programiranje etično nevtralno opravilo. Taki "kavboji" so bili še znosni, dokler se niso ob pojavu osebnih računalnikov nepopisno namnožili in domala slehernik je dobil priložnost, da igra "dobrega" ali "slabega dečka". Glede tega so se lahko preizkusili recimo pri plagiatorstvu, ki ga je omogočala programska oprema za urejanje besedil. Podobno izbiro so imeli glede piratstva. Zaenkrat so raketni sistemi ali sistemi za prečiščevanje pitne vode še varni, ampak kako dolgo? Z računalnikom lahko počnem vse mogoče, ampak česa se bom v resnici lotil? V obdobju nedolžnosti so se v programe praviloma vgrajevala "zadnja vrata", to pa je v kavbojskih časih postal resen problem. Vlade so z vsemi sredstvi spodbujale informatizacijo in bile pri tem kar uspešne, saj je danes vse na računalnikih. Slovenija je bila pri tem še posebej zavzeta, saj je imela v začetku tega desetletja celo posebno ministrstvo za informacijsko družbo. Ko pa se je računalništvo razširilo, se je odnos med vrednotami in tehnologijo resno zaostril. Slovensko društvo Informatika je aktivno poseglo v dogajanje s prevodi programskih dokumentov EU in s sprejetjem poklicnega kodeksa informatikov. Odprto pa ostaja vprašanje, kako je z vladnimi standardi na tem področju, kako je urejeno licenciranje programerjev in na kakšen način so spoznanja o družbenih vplivih IKT vključena v študijske programe računalništva? Profesionalnost na področju IKT pomeni obvladovanje številnih aplikacij in učinkovitih sistemov. Zasnovana je na preverjenih sposobnostih, izhajajočih iz izobrazbe in izkušenj. Zelo bistven pa je tudi etični kodeks, ki zahteva prevzemanje odgovornosti za razvoj višjih stopenj urejenosti. Profesionalci si vedno prizadevajo za maksimiranje pozitivnih učinkov IKT, kar presega delovanje po "logiki najmanjšega napora". Ko se profesionalec odloči, da bo razvil sistem, je to etična odločitev o sodelovanju z naročnikom, o upoštevanju stranskih uporabnikov in drugih deležnikov. Če se odloči, da jih bo obšel, je to še kakó moralno vprašanje. Biti profesionalec skratka pomeni veliko več kot razpolagati s šolsko diplomo iz neke stroke. Razvijanje tehnologije je v resnici že "etiziranje". Pri tem ni v ospredju samopodoba strokovnjaka, ampak rezultati, ki jih s svojo sposobnostjo dosega v družbenem okolju. Pri razvoju se vedno znova vračamo na začetek ciklusa, na stopnjo akulturacije: korak v novo smer vodi v nepredvidene situacije glede na to, koga se dotaknemo in kako. Vsakič začnemo s pozicije nedolžnosti in se sklicujemo na najboljše namene. Bistveno je, da ne ostanemo pri tem, ampak se intenzivno učimo z vpogledom v družbene vplive tehnologije, upoštevaje kulturno in etično razsežnost. Problem je, ker vedno znova prihajamo v to stanje in če nimamo pojma o računalniški etiki, bomo neprestano presenečeni in nepripravljeni. Resna težava je, da tudi etika ni pripravljena na razmere, ki nastajajo z uporabo IKT. Navajeni smo, da: • nas o odnosih v skupnosti poučijo starši, • nam šola pokaže veljavne vzorce obnašanja, • država določi pravni okvir, • vera pomaga z zapovedmi in duhovnimi nasveti. Ampak v vseh teh tradicionalnih postopkih ne zvemo ničesar o: • elektronskem zalezovanju, • kraji, ne da bi se dotaknili artefakta, • lastništvu nad besedo, • pravici do snemanja, • odnosu Svetega pisma do tviterja (angl. twitter ), • še sto podobnih zadevah. Tradicionalna etika se ob takšnih vprašanjih popolnoma zmede. Donald Gotterbarn: "ETIZIRANJE" V INFORMACIJSKI DRUŽBI