OZ 2010/3

94 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 3 POJAV KONVERGEN^NIH TEHNOLOGIJ Prepričan sem, da konvergenčne tehnologije predstavljajo naslednji korak v razvoju računalništva kot način za pospeševanje hitrosti sprememb in njihovo širjenje. Ker s tem nimamo izkušenj, nas nova tehnologija spravlja v negotovost. Brez dvoma morajo tudi konvergenčne tehnologije skozi opisani ciklus zorenja, a s tem dopolnilom, da pri tem potrebujemo še pripravljenost uporabnikov. Združujejo se orodja, ki smo jih vajeni obvladovati ločeno: kalkulator, centralni sistem, osebni računalnik, iPod, internet, mobilni telefon … Z njimi si pomagamo pri volitvah, oborožitvi, vodenju države itd., vse do nanotehnološkega čipa RFID pod kožo našega štirinožnega ljubljenčka. Če bi v večji meri upoštevali "etizacijo" servisov, realiziranih z IKT, bi nam to že danes prineslo številne in prijaznejše rešitve od obstoječih. Recimo pri XP-verziji Windowsov si lahko prilagodite velikost črk v osnovnem besedilu, ampak program tega ne upošteva pri podčrtnih opombah. Lahko bi programsko preprečili zlorabo nadzornih sistemov za zasledovanje zaposlenih. Takih možnosti proaktivne anticipacije etičnega in družbenega tveganja pri porabi IKT in njihovega zmanjševanja ali odpravljanja s programskimi rešitvami je ogromno, niso pa uporabljene pod pretvezo, "da se pošteni ljudje nimajo česa bati". Sodobna tehnologija je polna presenečenj in konvergenca to še močno potencira. Problem je, če človek do tega ne zna zavzeti nobenega drugega odnosa kot začudenje. Tehnologija, ki mi je pomagala pri operaciji oči, se sicer uporablja za vodenje uničevalnih raket. Je bil res potreben motiv strupenega sovraštva, da so kaj takega razvili in potem morda uporabili še v humane namene? Družba ima vendar dolžnost, da minimalizira skušnjave nedopustne uporabe računalnikov. Tudi kot posamezniki smo odgovorni, da se upremo takšnim skušnjavam. Strokovnjaki za IKT ne bi smeli podpirati zlorab tehnologije za namene, ki so sprti s humanostjo. Ni lahko biti etičen in "etiziranje" zahteva pozitivno omejevanje in obvladovanje nevarnosti, ki grozi ljudem na vseh koncih in krajih. Zgolj opozorilne nalepke za nevarnost pač niso dovolj, ampak so potrebni veliko bolj angažirani odzivi. Konvergenčna tehnologija je upravičen razlog za proslavljanje, a le pod pogojem, da z njo ravnamo etično. Lahko pa je razlog za strah in pesimizem, če smo etično nezreli in skupaj z nosilci odločanja pritrjujemo vsakršni njeni uporabi. BITI DOBER NI DOVOLJ DOBRO Pretekle izkušnje nam ne dajejo dovolj jasnega odgovora o etičnih posledicah novih tehnologij. Te so vse bolj kompleksne, zato se moramo bolj poglobiti v razvojno tveganje. Treba je skrbno preveriti, kdo vse je pri tem udeležen. In treba je delovati hitro in upoštevati ciklus etičnega dozorevanja. Predvsem pa je treba takoj in odločno zavreči iluzijo o vrednostno nevtralni tehnologiji. Za "etizacijo" konvergenčne tehnologije so potrebni naslednji koraki: • Etični kodeksi: treba je preseči preveč splošne etične kodekse, ki ostajajo na stopnji nedolžnosti, s predpostavko "vsi smo poštenjaki". Moja ambicija je vzpostavitev mednarodnega kodeksa za programsko inženirstvo, ki bi imel takojšnje, konkretne posledice. • Zakonodaja: to je dinozaver, ki je prepočasen za učinkovit spoprijem z vse hitrejšimi spremembami na tehnološkem področju. • EGAIS: raziskovalni projekt EU (v katerem sodeluje tudi IZUM – opom. prev.) o etičnem obvladovanju nastajajočih tehnologij, ki naj bi prispeval usmeritve in napotke za upravljanje tehnološkega razvoja. • Individualna pripravljenost: odločenost strokovnjakov za IKT, da bodo prispevali k "etizaciji" tehnologije. Poudariti je treba, da informacijska družba ne more biti pravi cilj, če se opira na nereflektirano, neobvladovano uporabo novih tehnologij. Nujna je osebna angažiranost strokovnjakov za IKT pri: • identificiranju potencialnih etičnih problemov v vsakokratnem kontekstu, • identificiranju razlogov za nastanek takšnih problemov, • opredelitvi alternativnih rešitev, • opredelitvi pričakovanih rezultatov in presoji smiselnosti uvajanja ali opuščanja alternativnih rešitev, • izbiri delujočih orodij in sistemov ter njihovi tehnični in etični evalvaciji, • prepoznavanju lastne odgovornosti, • učinkoviti javni komunikaciji o teh vprašanjih. Ne smemo spregledati, da običajno ne obstajata zgolj dve možnosti in da mnoge opcije niso razvidne že na prvi pogled. Najpogostejša napaka je zmanjševanje vloge uporabnikov, ko preprosto nočemo videti vseh ljudi, ki jih prizadene neka rešitev. Ni preprosto zajeti celotnega družbenega konteksta, čeprav bi ga morali. Po drugi strani pa se pogosto zgodi, da se zgubimo v kompleksnosti sodobne tehnologije. Donald Gotterbarn: "ETIZIRANJE" V INFORMACIJSKI DRUŽBI