OZ 2010/4

162 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 4 7. septembra 2010 je v Pittsburghu v Pensilvaniji v ZDA povsem nepričakovano umrl Franc Mesojedec, imenovan tudi Frank Meno, začetnik in ena osrednjih osebnosti slovenskega gibanja proti atomski energiji in njeni "miroljubni rabi". Sebe je s humornim prizvokom rad označeval za izobčenca in izrinjenca. Ta izrinjenost je bila posledica njegove velike tehnične spretnosti, učljivosti in sposobnosti teoretičnega mišljenja, drznosti v hoji po novih neuhojenih poteh, neuklonljive intelektualne drže in vztrajnosti, izjemnega poguma in vesele narave. Ni se bal utirati poti in hoditi naprej sam, tudi v še tako neugodnih pogojih. Aprila 2010 je takó rekapituliral svoje življenje in delo: "Pričakoval sem, da se bo po izidu moje knjige [o gravitaciji] vse spremenilo in da bodo ljudje spregledali [glede resnice o osnovnih delcih materije in o etru]. V resnici pa se ni spremenilo nič." 1 Rodil se je 7. januarja 1934 v vasi Prapretno pri Radečah v premožni kmečki družini. Da bi se izognili izselitvi, s katero so nacisti hoteli vzpostaviti "obrambni koridor" proti zamišljeni meji z Italijo, v katerega so preselili Kočevarje (tudi v domačo hišo Mesojedčevih), je družina skozi gozdove za vasjo zbežala na "italijansko stran". Poti po gozdovih so bile v bližini meje tudi minirane, tako da je oče metal kamenje na pot ob potoku in preverjal, da ni kakšne zakrite mine, na katero bi lahko stopili. Kljub temu je bila vojna za radovednega in ročno spretnega otroka, kakršen je bil Franc – iz odpadnih delov orožja in opreme je znal izdelati radijski aparat – velik in razburljiv dogodek, ki je pretrgal dotedanje monotono življenje na kmetiji, kjer ni bilo drugih otrok. Družina se je izognila prisilni izselitvi tako, da je prostovoljno zbežala v Veliko vas (Micheldorf) blizu kraja Breže (Friesach) na Koroškem. Tam se je materin brat Alfred uspel zaposliti kot elektrotehnik – strokovnjak za telefon na železnici, saj je zaradi nemške mobilizacije vladalo veliko pomanjkanje kadrov. Alfred, ki je bil pred tem v jugoslovanski vojski, se je s pobegom v Avstrijo izognil temu, da bi ga Nemci prijeli kot vojnega ujetnika. In ker so ga šteli za tujega državljana, se je formalno izognil mobilizaciji. Našel je stik z nekim uradnikom na občini, ki mu je priskrbel uradne dokumente tudi za družino Mesojedčevih, in mu za to uslugo dal sod v ŽIVLJENJE IN DELO FRANCA MESOJEDCA Avstriji zelo cenjene bosanske slivovke. Pred odhodom od doma si je njegov oče nabavil veliko nemških mark, tako da so lahko živeli brez dela celotno obdobje vojne. Franc je hodil v prvi razred osnovne šole v Radečah osem mesecev, kar je bilo dovolj, da se je naučil brati in pisati. Zato se je na Koroškem znašel pred dilemo, ali naj ponavlja prvi razred ali pa naj se hitro nauči brati in pisati še v gotici. Nemškega dialekta se je naučil v dveh tednih, tako da se je lahko sporazumeval z otroki, njegov ponos pa ga je prisil, da si je priskrbel učbenik in se naučil dovolj, da so mu dovolili vpis v drugi razred. Pouku v nemškem jeziku je lahko sledil brez težav, in čeprav je potekal v duhu "velikonemškega rajha", nanj vse to ni naredilo velikega vtisa. Bolj ga je zanimala vojaška tehnika. S stricem Alfredom je popravljal različne električne aparate in z zanimanjem opazoval vojaške spopade visoko na nebu, bombardiranje in obstreljevanje. Pri tem je zavzeto zbiral odvrženi vojaški material, ki ga je znal uporabiti za sestavljanje priročnih aparatov. Ko je bil star osem let, je že znal izdelati radijski aparat in popraviti električni likalnik, kar ga je skoraj stalo življenja. Nekega dne je bil pozno zvečer zaposlen s popravilom likalnikov. Ko je enega od likalnikov priključil na elektriko, da bi preveril, ali deluje, je sede ob mizi zaspal. Likalnik se je segrel, a on se ni zbudil. Naslednje jutro je opazil zogleneli odtis likalnika na mizi. Mati ga je poslala k neki ženski v soseščini, da se ji je zahvalil za svoje življenje. Starša sta namreč že spala, ko se je ta ženska vračala domov iz kina in zavohala dim iz njihovega stanovanja. Zbudila je starša, ki sta izključila likalnik, medtem ko so mizo že začeli lizati plameni. Odtlej je bil Franc bolj previden, čeprav mu starša zaradi te nezgode nista prepovedala ukvarjati se z električnimi napravami, kar mu je pozneje v življenju prišlo zelo prav. To je bil vir njegovega zaupanja v samega sebe tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah in tudi vir energije za inovatorstvo na področju diagnostičnih naprav in v samostojnem teoretičnem mišljenju na področjih fizike, medicine in družbe. doi:10.3359/oz1004162 1.25: DRUGI ČLANKI ALI SESTAVKI