OZ 2010/4

M T 163 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 4 Pred koncem vojne je nenadoma umrl oče. Družina se je z mlajšo sestro Anico (rojeno leta 1939) po koncu vojne vrnila domov na kmetijo, ki je bila povsem izropana, Kočevarjev pa seveda ni bilo več. Po Frančevem mnenju je kočevarska družina kmetijo med vojno dobro vzdrževala in je bila očitno izropana po njihovem odhodu ob koncu vojne. Spominjal se je namreč, da se je mati med vojno ob neki priliki vrnila domov in naletela v hiši na Kočevarko, katere družina je dobila na voljo kmetijo Mesojedčevih. Ženska se je materi opravičevala, da oni niso nič krivi, jokala je in dala s kmetije veliko vsega, kar je mati le lahko nesla s seboj. Po vojni so materi samohranilki, ki ni zmogla plačevati davkov za prisilni odkup, zasegli zadnjo kravo s kmetije, ki so jo Mesojedčevi dobili v dar od enega izmed maminih bratov. Čeprav je imel Franc v nižji gimnaziji zelo dobre ocene, ni mogel dobiti štipendije, da bi se lahko vpisal v elektrotehnično šolo v Ljubljani. Še v svojih poznih letih je bil mnenja, da ga oblast ni štela za "svojega", da zanjo ni bil "pravi" in da so mu zato bila zaprta vsa vrata do izobrazbe, ki bi ustrezala njegovi nadarjenosti, inovativnosti, vztrajnosti in delavnosti. Sam sebi se ni zdel primeren za težko fizično delo, saj ni bil robustne postave, zaradi svoje inteligentnosti in hitre učljivosti pa tudi ni bil primeren za ponavljajoča, duhamorna dela. Te slepe krivice, ki so prizadele njegovo mater in njeno kmetijo (najbolj zaseg edine krave) in zavrnitev prošnje za štipendijo za študij v Ljubljani, kar je prizadelo neposredno njega, so v njem zbudile odpor. Niso ga sicer pahnile v histerični protikomunizem, bile pa so odločilne za njegovo odločitev, da gre na pot emigranta. Ta del svojega življenja je sam podrobno opisal v svoji nedokončani biografiji, katere tri odlomke o svojem otroštvu in mladosti do odhoda v emigracijo mi je poslal iz Pittsburgha v Ljubljano v jezikovno redakcijo. Objavljeni bodo v monografiji o njem skupaj z drugimi najpomembnejšimi dokumenti. Čeprav izredno nadarjen in z zelo dobrim šolskim uspehom je kot gimnazijec poleti leta 1954 emigriral med maturantskim izletom, ki je potekal s postanki od jugovzhodnih do severozahodnih delov Nemčije. S svojim namenom, da emigrira, je seznanil sošolca Borisa Slapšaka in zelo premišljeno sta zbežala od svoje skupine malo pred vrnitvijo domov, tako da učitelji, ki so skupino spremljali, niso imeli časa za njuno iskanje. Priložnost se je pojavila v Augsburgu, kjer je večina šla gledat neko gledališko predstavo. Ker niso dobili vstopnic za vse, so štirje dijaki ostali sami v hotelu in to je bila njuna prilika; brez prtljage sta z Borisom izginila v noč. Ko sta bila dovolj oddaljena in prepričana, da jima nihče ni sledil, sta nekemu ameriškemu vojaku skušala razložiti, za kaj gre. Ker vojak ni govoril nemško, Frančev besedni zaklad v angleščini pa je bila zelo omejen, ju je povabil k svojim nemškim prijateljem, da so mu prevedli njuno zgodbo. Franc jim je povedal je, da sta zbežala in da sta v nevarnosti, da ju pošljejo nazaj v Jugoslavijo, če ju dobijo. Pojasnil je, da se želita predati Američanom, ker ne vesta, kaj bi Nemci naredili z njima. Vojak ju je vzel s seboj v svojo kasarno, tam so ju za tisto noč namestili v kuhinji in jima dovolili, da si skuhata, kar hočeta. Spekla sta si jajca in uživala vsakovrstno hrano, ki je takrat v Sloveniji ni bilo moč dobiti. Zjutraj pa so ju z avtom odpeljali v neki urad, kjer je ameriški uradnik govoril hrvaško. Povedala sta mu svojo zgodbo in zaprosila za ameriški politični azil. Uradnik jima je razložil, da se v Nemčiji morajo podrediti nemškim zakonom in da ju zato mora predati nemškim oblastem, obljubil pa jima je, da ju ne bodo poslali domov. Ko je pripravil poseben dokument, so ju odpeljali na nemško policijo, kjer so ju zaslišali, fotografirali in jima odvzeli prstne odtise. Dobila sta posebni izkaznici in naslov taborišča za begunce blizu Nürenberga, imenovano Valka Lager, kjer sta se morala javiti. Življenje v begunskem taborišču je bilo vse prej kot udobno, hrana je bila zelo slaba in življenjski pogoji tako katastrofalni, da se je Boris po obisku svoje matere odločil, da se vrne v Slovenijo. Franca pa to ni omajalo in odločno je zavrnil možnost, da bi se vrnil. V taborišču niso bili zaprti, ampak so imeli prost izhod, da so si lahko poiskali kakšno delo in zaslužek. Franc se je celo vpisal na Visoko tehniško šolo v Münchnu, kar mu je pozneje prišlo zelo prav, ko se je potegoval za službo tehnika na Carnegiejevem inštitutu. Priložnostno pa je delal kot elektrotehnik in kot barman v ameriških barih. Katastrofalne razmere v taborišču, predvsem pa negotovost, da ga nemške oblasti vendarle ne bi izročile jugoslovanskim, so bili razlogi, da je Franc napisal pismo na sedež Rdečega križa v Ženevi in se pritožil nad nevzdržnim stanjem v taborišču. Rdeči križ je pismo posredoval nekemu švicarskemu novinarju, ki ga je zgodba zanimala. Prišel v taborišče Valka, govoril s Francem in objavil članek o njem. Ker je članek vzbudil mednarodno pozornost, je Franc dobil možnost, da leta 1956 emigrira v ZDA. V New York je prispel z osmimi dolarji v žepu. Prva dva tedna je priložnostno delal pri človeku, za katerega je popravljal in sestavljal električne in radijske aparate. Ko bi mu oni po dveh tednih moral dati plačilo, je preprosto izginil. Franc je doživel skrajno brutalnost velemesta in kapitalističnega sistema, vendar se ni uklonil. Učil se je po sto besed na dan, hodil po ulicah in v poznih večernih KRONIKA