OZ 2010/4

164 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 4 urah pobiral odvržene izvode časopisa The New York Times, da je iskal ponudbe za delovna mesta. Tako je odkril oglas za stalno službo elektrotehnika na Carnegie Institute of Technology v Pittsburghu. Vožnja do tja je z avtobusom trajala 12 ur, potniki pa so med vožnjo tako intenzivno kadili, da je po prihodu na cilj skoraj izpljuval svoja pljuča. Kljub večjemu številu kandidatov za to stalno delovno mesto je komisijo prepričal s svojim fizikalnim znanjem, ki si ga je pridobil na gimnaziji in Visoki tehnični šoli v Münchnu, in s svojo sposobnostjo sestavljanja in popravljanja električnih in radijskih aparatov. Na inštitutu so mu poleg redne zaposlitve omogočili brezplačen študij fizike in elektrotehnike na istoimenski univerzi, ki ga je opravil med februarjem 1957 leta in junijem 1961 leta. Od septembra leta 1967 do junija 1969 je opravil magistrski študij elektroinženirstva, od junija leta 1969 do junija 1971 pa doktorski študij iz biotehnologije in elektroinženirstva z doktorsko nalogo o uporabnem modeliranju nevtralnih sistemov na malih možganih (cerebellumu) kot drugi najboljši študent svoje generacije. Večino življenja je delal na medicinski fakulteti univerze v Pittsburghu, kjer je snoval, konstruiral in izdeloval prototipe novih aparatur s področja medicinske diagnostike in nuklearne medicine. Zlasti je bil ponosen na svoje izume s področja manj invazivnega in manj škodljivega diagnosticiranja, vendar je resignirano ugotovil, da je bil sicer nagrajen z dobro plačo, raziskovalne zasluge pa si je neupravičeno lastil njegov vsakokratni predstojnik. Kljub temu je seznam Mesojedčevih znanstvenih objav impozanten. Ni bil torej le vrhunsko izobražen na področju jedrske fizike, temveč je bil v svetovni špici raziskovalcev, ki so se ukvarjali z raziskavami, kakšne posledice za zdravje ima testiranje atomskih bomb v Nevadi in delovanje jedrskih elektrarn. Pripovedoval je, kako so radioaktivni oblaki potovali vse od Nevade do Pittsburgha in neke zime je vzel nekaj snega in ga odnesel v laboratorij, da bi izmeril stopnjo radioaktivnosti. Geigerjevi števci so ponoreli. Ob drugi priložnosti je opazil, kako površni so bili podiplomski študenti. Radioaktivne tekočine so preprosto zlili v umivalnik. Spraševal se je, če so ti inteligentni ljudje poznali pravila, a se jih niso držali, kaj se bo dogajalo, če bodo ljudje z manj znanja in izkušenj ljudje imeli opravka s temi tehnologijami? Pričakoval je, da bo v takem primeru prišlo še do hujše škode. Že tedaj je vedel, da ni nikakršnega načina za varno hrambo jedrskih odpadkov, zato atomska energija zanj ni bila sprejemljiva. Ko ga je mati v pismu obvestila, da nameravajo v Krškem zgraditi jedrsko elektrarno, se je odločil, da prebivalce informira, da se bodo lahko o tem sami odločali. Zavedal se je tudi dejstva, da ameriške družbe in agencije ne povedo vse resnice o opremi, ki jo želijo prodati, hkrati pa so zelo vplivne. Mesojedec je 12. maja 1971 poslal prvo od dveh pisem predsedniku slovenske vlade Stanetu Kavčiču. Obvestil ga je, da je pred kratkim izvedel, da nameravajo pri Krškem graditi jedrsko elektrarno. Iz previdnosti ni navedel, da ga je o tem obvestila njegova mati Ana, saj je slutil, da bi jo zaradi tega lahko doletelo kaj neprijetnega. Zatrdil je, da ne verjame, da so "strokovnjaki" predsedniku vlade posredovali "pravo sliko" o tej zadevi, zato se je namenil objektivno razložiti, kakšne posledice lahko vse to prinese. Opozoril je na raziskave, ki so v zadnjih letih pokazale, da ima delovanje jedrskih elektrarn dolgotrajne biološke posledice na okolico. Na žalost so se do tedaj s temi rečmi ukvarjali samo fiziki in inženirji in ti niso videli celotne slike; v svojem navdušenju so prepričali vlado in privatni kapital, da je financiranje razvoja jedrske tehnologije potrebno. Ko se je pokazalo, da to predstavlja neogibno nevarnost za prebivalstvo, pa z raznovrstno propagando poskušajo prepričati svet, da je delovanje jedrskih elektrarn "razmeroma varno". Pri tem poudarjajo samo verjetnost eksplozije, direktnega sevanja in segrevanja vode. Mesojedec pa je menil, da to niso najpomembnejši dejavniki. Največjo nevarnost, ki se je ne da popolnoma preprečiti na noben način, predstavlja: 1) izpuščanje radioaktivnih snovi v vodo in atmosfero med normalnim obratovanjem ter 2) predelava in shranjevanje radioaktivnih odpadkov. Poudaril je, da čeprav v kratkem obdobju sevanje iz teh virov ni smrtno nevarno, so posledice na daljši rok za prebivalstvo zelo resne. Pri tem je glede na informacije v tistem času podcenil dobo sevanja, ki da predstavlja nevarnost v obdobju od 500 do 1000 let. O širjenju radioaktivnih snovi v vodi, atmosferi in prehrambni verigi pa je bil istega mnenja kot Rachel Carson 2 in Sheldon Novick; 3 razumel je, da se sicer nizke koncentracije radioaktivnih elementov v vodi, zraku in recimo v mleku nevarno kopičijo v telesnih maščobah, kosteh in žlezah živali in ljudi in dosežejo visoke koncentracije. Zato je opomnil, da "nihče pri pravi pameti ne bo zgradil jedrske elektrarne, da bi imel na razpolago več električnega toka, če pa bo potem moral vso hrano meriti z Geigerjevim števcem, ker ne bo nikoli vedel, ali so ribe, jabolka, mleko ali vino, ki jih užije, varne ali ne." In kot primer je navedel mleko. Že tedaj je samo zaradi nekaj bomb in reaktorjev, ki so povzročili razmeroma majhne količine radioaktivnosti, mleko po celotnem KRONIKA