OZ 2010/4

166 ORGANIZACIJA ZNANJA 2010, LETN. 15, ZV. 4 razmišljajočega človeka in dolžnost oblasti, da jo kot tako prizna; 2) da on ne ogroža oblasti, če o tem razpravlja, zato naj oblast reagira umirjeno in ne histerično ter represivno in naj ureja javne zadeve tudi glede energije, pri tem pa naj spoštuje javno demokratično razpravo o tem; 3) da naj se [oblast] ne obnaša necivilizirano s šikaniranjem in ustrahovanjem njegove matere in znašanjem nad nemočnimi, a dosegljivimi, medtem ko njemu, ki je ameriški državljan, ne more blizu; 4) da naj ga [oblast] obvesti, če je kaj narobe pri njegovem ravnanju, torej naj se sklicuje na zakon, če on počne kaj nezakonitega, če pa česa takega ni, naj se ne giblje v območju nezakonite zlorabe oblasti. Dal je jasno vedeti, da v odgovor svojemu civiliziranemu obnašanju pričakuje tudi civilizirano ravnanje oblasti in policije. S tem je namignil, da [oblast] očitno ni bila civilizirana, niti njeno ravnanje zakonito, če so miličniki poizvedovali o njem in materi brez zakonite podlage in zakonitega postopka pobrali njegova pisma ter s tem signalizirali, da utegnejo storiti še kaj manj civiliziranega in bolj brutalnega. Zaključil je z besedami, da upa, da ne bo nadaljnjih nesporazumov "med nami". Kavčič mu ni nikdar odgovoril, tudi v njegovem posthumno objavljenem dnevniku, 7 ki ga je pisal petnajst let in v katerem je z grenkobo in užaljenostjo opisoval, kako so njemu samemu prisluškovali, ga nadzirali in šikanirali, ne najdemo odgovora. Kavčič se ni bil sposoben samorefleksivno ozreti na svojo udeležbo pri nezakonitem sistemu ustrahovanja in vladanja in niti z eno besedo ni omenil ljudi, ki so jim prisluškovali v času njegovega predsedovanja vladi. Kavčič kot predsednik vlade ni bil sposoben kakor koli civilizirano posredovati in odgovoriti Mesojedcu, kar bi seveda zahtevalo pogum in bi pomenilo zanj osebno določeno tveganje, da se režim distancira od njega in ga izobči, kar se je pozneje zgodilo iz drugih razlogov. Tudi po izključitvi iz režima oblasti in družabne mreže, ko je Kavčič pod policijskim nadzorom trpel v osamljenosti in režimski izolaciji, se ni bil sposoben identificirati s šikaniranimi žrtvami nezakonitega in nedemokratičnega policijskega nadzorovanja in kratenja pravic do svobode izražanja, svobode mišljenja in nazora, prepričanja, združevanja itd. (kot je bila recimo mati Ana Mesojedec). Če je še razumljivo, da se je Kavčič v času neciviliziranega postopanja režima z nasprotniki jedrske energije oportunistično zatekel k ignoranci in sprenevedanju glede ustrahovanja Mesojedčevih, s katerim je bil dokazano seznanjen, je neopravičljivo in neodpustljivo, da se po svoji odstranitvi z oblasti leta 1972 med skoraj petnajstletnim pisanjem dnevnika in spominov ni distanciral od policijske prakse nadzorovanja in šikaniranja drugače mislečih, kar se kaže kot bistvena omejenost njegovega "liberalizma". V zadnjih desetletjih se je Mesojedec posvečal temeljnim vprašanjem teoretske fizike, vprašanju osnovnih delcev, gravitacije, energije, prostora in časa. Podvomil je v prevladujočo teorijo relativnosti in zagovarjal stališče, da je z moderno teorijo etra mogoče pojasniti vprašanja, ki pri teoriji relativnosti ostajajo neodgovorjena ali nekoherentno odgovorjena. Omenjal je, da je po objavi njegovega članka o atomski energiji v Sloveniji njegova kariera zastala tudi v ZDA in da od objave dalje ni imel več nikakršne možnosti za profesionalno napredovanje. Njegova pokončna drža mu je prinesla brezobzirno diskriminacijo, vendar ga to ni omajalo in je ni nikoli obžaloval. Z njegovo nenadno smrtjo se postavlja pred raziskovalce njegovega življenja in mišljenja naloga, da se njegova dela in rokopisni zapiski uredijo, objavijo in komentirajo v kontekstu znanstvenega razvoja, demokratične znanstvene diskusije v globalnem svetu in neodvisno od gospodarskih, vojaških in političnih lobijev. S svojim raziskovanjem temeljnih fizikalnih tem, sintezo spoznanj kot tudi s svojim političnim in družbenim aktivizmom je bil Franc Mesojedec ena največjih osebnosti slovenske znanosti in družbenega aktivizma v interesu demokracije, trajnostnega razvoja in osebne integritete. Prihodnji rodovi, ki jih bodo pestile mnogostranske škodljive posledice uporabe jedrske tehnologije, vojaške in "miroljubne", bodo v njem lahko našle inspiracijo za pokončno držo in potrdilo, da ob strašni krivici, ki mu jo je storila naša generacija, obstajajo ljudje, kakršen je bil Franc Mesojedec, ki je bil izjema, razum in vest svoje generacije in ki je videl dalj in čez njeno omejenost in samozaverovanost. Leo Šešerko KRONIKA