OZ 2011/1-2

6 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 Semitske religije imajo preroški značaj, nenehno izhajajo iz nasprotja med Bogom in človekom, naravnane so v verske konfrontacije: judovstvo, krščanstvo, islam. Religije indijskega izvora prvenstveno izhajajo iz mističnega razpoloženja, ki si prizadeva za enotnost in versko obračanje v sebe. Küng tukaj našteje zgodnje indijske religije Upanišadov, budizem in hinduizem. Religije kitajske tradicije kažejo določeno modrostno naravnanost in so praviloma usmerjene k harmoniji, izstopata konfucionizem in taoizem. Vse omenjene religije so bistveno oblikovale kulturno podobo našega globusa in še vedno lahko – vse po vrsti – ogromno prispevajo k širjenju etosa. Tako je nedvomno pozitiven prispevek religij v tem, da ljudem dajejo " najvišjo normo vesti ", 36 ki kot kategorični imperativ obvezuje človeka v globini in načelnosti. Vse omenjene velike religije namreč zahtevajo nekaj takega kot zlato pravilo , ki ni hipotetična, pogojena norma, ampak kategorično- apodiktična, nepogojena norma, toda vedno dejavna, v angleščini danes popularno izrečena kot what you wish done to yourself, do to others . To načelo dobimo v vseh etičnih tradicijah, tudi tistih, ki svoje etike ne utemeljujejo direktno na religiozni podlagi. Takšno zlato pravilo oziroma normo vidi Küng že pri Konfuciju (pribl. 551–489 pr. n. š.) in v tejle njegovi misli: "Česar sam ne želiš, tega ne delaj drugim!" Negativno oblikovana je tale misel v judovstvu (rabi Hilel, 60 pr. n. š.–10 n. š.), in sicer kot: "Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi!" Iz Govora na gori izhaja pozitivno povedana misel: "Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" 37 Tukaj nam Küng predlaga, da bi to zlato pravilo lahko odklonilo in celo moralo odkloniti t. i. etiko uspeha, ki sploh ni etika; etika odgovornosti , za katero se zavzemata Hans Jonas in pred njim še Max Weber, izhaja iz uvida v posledice naših dejanj, zato je zlatemu pravilu nedvomno bližja. Ko nam Küng posreduje te svoje nazore o svetovnem etosu, upošteva Izjavo zasedanja parlamenta svetovnih religij v Chicagu (28. avgust–4. september 1993) na slovesnosti ob stoti obletnici parlamenta. Gre za shod več tisoč miroljubnih ljudi leta 1993 v Chicagu, ko je bil drugič v zgodovini religij sklican Parlament svetovnih religij in ki je 4. septembra 1993 izdal Deklaracijo o svetovnem etosu . S to deklaracijo so se ljudje povsem različnih religioznih tradicij prvič sporazumeli o minimumu neomajnih smernic, ki jih priznavajo že v lastnih tradicijah. Te štiri neizpodbitne smernice Izjave o svetovnem etosu so: 1. Pozitivno: Spoštuj življenje! – Negativno: Ne ubijaj! 2. Pozitivno: Ravnaj pravično in pošteno! – Negativno: Ne kradi! 3. Pozitivno: Ravnaj in govori resnicoljubno! – Negativno: Ne laži! 4. Pozitivno: Spoštujte in ljubite se med seboj! – Negativno: Ne nečistuj! To so po Küngu štiri neizpodbitne modrosti, ki jih kot vrednote dobimo v vseh religioznih in etičnih izročilih človeštva. Njihov univerzalizem, ki smo ga glede na naš čas prevedli v pozitivno izrekanje, izraža tole: 1. Zavezanost kulturi nenasilja in spoštovanja vsega živega: Spoštuj življenje! Nova prastara zapoved: Ne ubijaj! 2. Zavezanost kulturi solidarnosti in pravičnemu gospodarskemu redu: Ravnaj pravično in pošteno! Nova prastara zapoved: Ne kradi! 3. Zavezanost kulturi strpnosti in življenju v resnicoljubnosti: Ravnaj in govori resnicoljubno! Nova prastara zapoved: Ne laži! 4. Zavezanost kulturi enakopravnosti in partnerstvu moškega in ženske: Spoštujte se in se ljubite! Nova prastara zapoved: Ne zlorabljaj spolnosti! Iz besedila "štirih neizpodbitnih smernic" 38 oziroma modrosti izhaja, da so te vrednote kot naša prostovoljna samozavezanost, in priznati je treba, da take, kot so, te smernice tudi nagovarjajo, da se z njimi poistovetimo, in svet jih je sprejel kot univerzalne. Seveda se mnenja o tem univerzalizmu razhajajo že v tem smislu, ali je to prej partikularizacija univerzalnega ali univerzalizacija partikularnega . Vsekakor je razprava o svetovnem etosu, ko gre za njegove univerzalne razsežnosti, zelo spodbudna za filozofsko stroko, ki mora danes na novo premisliti nekatere svoje najbolj nosilne pojme, ko gre za praktično filozofijo oziroma etiko. Življenje sámo in razmere v njem, in te so svetovnega dometa, saj smo v času globalizacije, silijo na prepotrebno soočenje s pojmi, kot so lokalno, partikularno, univerzalno, nacionalno, nadnacionalno in podobno, ko mora nekdo, ki je filozof, spet prisluhniti Kantovim mislim o tem, kaj je – ali naj bi bila – ideja svetovljanstva . Naj ne bo odveč, da opozorim še na odziv pri nas. Ko gre za takšne skupne in univerzalne temelje novega svetovnega etosa, predvsem za njihovo ozaveščanje, velja prisluhniti mislim Vekoslava Grmiča (1923−2005) o svetovni ali planetarni etiki , kakor jo sam imenuje v podnaslovni formulaciji svojega članka Etika "popolnega humanizma" za danes . V članku ugotavlja, kako je človek danes – metaforično izraženo – na prepihu, celo hudem prepihu. Soočen s pluralizmom, globalizacijo, holizmom in še čim je pred zelo težkimi odločitvami, za katere žal nima "na voljo kakršnih koli trdnih napotkov, na katere bi se lahko zanesel, da bi mu pokazali pravo smer". 39 Tukaj Cvetka Tóth: VREDNOTE SVETOVNEGA ETOSA