OZ 2011/1-2

10 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 Predlog Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011–2020 vključuje posebno poglavje z naslovom "Etika v raziskavah in pri raziskovalcih", ki zajema oceno stanja, cilje in ukrepe na tem področju. Obravnavana so naslednja etična vprašanja: • integriteta raziskovalcev, • etika v raziskavah, • etični gremiji, • etične smernice. V mednarodnem okviru so razprave o etičnih vidikih visokega šolstva in znanosti veliko bolj pogoste in tudi bolj poglobljene kot pri nas, zato je težko računati z odzivom na spoznanja, ki izvirajo iz drugih okolij. Delna izjema je morda področje biomedicine, ki je v etičnem pogledu najbolj konfliktno in kjer že desetletja tudi pri nas delujejo znanstveniki z visoko stopnjo odgovornosti za etične razsežnosti stroke. Mnoge druge stroke pa vztrajajo pri že davno preseženi predpostavki, da so raziskave in tehnološki razvoj etično nevtralna področja, za katera vso moralno odgovornost nosijo uporabniki, raziskovalci in razvijalci pa zgolj izvršujejo naročila in ni v njihovi pristojnosti presojati, kaj je etično dobro in kaj zlo. Ostrih reakcij javnosti na etično sporne posledice meritokratskih rešitev ni mogoče več ignorirati, zato je vse pogostejša zahteva, da morajo raziskovalno- razvojni projekti obvezno vključevati tudi etično presojo rešitev. Taki zahtevi je težko ustreči, če v raziskovalni skupnosti sploh ni pripravljenosti na etično razpravo in če raziskovalni in razvojni kadri nimajo zadostne usposobljenosti za razumevanje teh vprašanj. V prispevku bomo posebej pozorni na etični vidik pri uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki je pomemben nov dejavnik v visokem šolstvu in znanosti in ki sproža tudi doslej neznane etične konflikte. VISOKO [OLSTVO IN DRUŽBENI RAZVOJ V Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 se poglavje o etiki začne z ugotovitvijo: "Visoko šolstvo ima velik vpliv na družbeni razvoj in etične odnose …". V Raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011– 2020 pa stoji na čelu poglavja o etiki stavek: "Naraščajoča vpetost raziskav in inovacij v družbeno okolje ter reševanje temeljnih družbenih problemov /…/ ustvarja vedno večjo potrebo po etični ozaveščenosti raziskovalcev." Novo tisočletje je napočilo v znamenju "družbe znanja" in kot je pri takšnih označbah obdobij značilno, je tudi ta opredelitev protislovna. Znanstveniki si jo razlagajo kot priznanje njihove vodilne vloge, politiki kot "izvoljenci" družbe pa kot pristojnost vsestranskega nadzorovanja znanosti. O visokem šolstvu se še vedno govori kot o domeni javne službe, ki temelji na družbeni pogodbi o univerzalni dostopnosti znanja kot skupne dobrine. IKT ter še posebej internet in svetovni splet celo oživljajo in krepijo takšno prepričanje, saj ga je z njihovo podporo lažje opredmetiti kot kdaj koli doslej. Vendar se visoko šolstvo v resnici že skoraj celo stoletje razvija v nasprotni smeri od javne službe, namreč v smeri korporacije. Univerza kot korporacija je kakovostno nekaj več od seštevka svojih sestavnih delov. To "več" razkriva, ali pa tudi ne, v svojem institucionalnem poslanstvu, praktično pa je razvidno iz njenega vse bolj prevladujočega komercialnega profila. (Gould, 2006) Zelo konkretno o tem pričajo naslednji procesi v visokem šolstvu: • Sistemi upravljanja v duhu dvigovanja produktivnosti, ki so podlaga za prenos upravljanja kakovosti (angl. quality management ) iz industrije v visoko šolstvo, in uveljavitve kategorij, kot so merjenje rezultatov (angl. output ), ponudba človeških virov, standardizacija visokošolskih opravil, avtomatsko spremljanje procesov in generiranje poročil, "pakiranje" visokošolskih dejavnosti v tržne proizvode, konzorciji za obvladovanje visokošolskega trga ipd. • Nadzorovanje visokošolskih procesov preko denarnega toka, spremljanje rentabilnosti posameznih programov, investiranje v najdonosnejše projekte. • Uveljavljanje tržnih strategij s krepitvijo služb za odnose z javnostmi in z medijsko propagando, lobiranjem, uporabo retorike z izobraževalnim žargonom (angl. eduspeak ) z nenehnim poudarjanjem odličnosti. • Redistribucija visokošolskih dejavnosti na podlagi zunanjega izvajanja dejavnosti (angl. outsourcing ) in prekarizacije visokošolskih delavcev. • Poveličevanje odcepljenih (angl. spin-off ) podjetij, ki so v mnogih primerih zgolj legalizacija privatnega prisvajanja znanja, ki bi moralo biti javno dobro. • Spreminjanje študentov v potrošnike s temu primernim odnosom do diplome kot tržnega blaga. Iz časov evropskega razsvetljenstva izvira "univerza kulture", ki je pripadala izbrancem in posvečencem, naraščajoča množičnost visokošolskega izobraževanja pa je zahtevala novo etiketo in pojavila se je "univerza odličnosti". Če je prej javni ugled temeljil na izjemnih posameznikih, je nosilka odličnosti vedno korporacija, ki s službo za odnose z javnostjo izdatno skrbi za svoj "imidž". "Univerzitetniki" se zanašajo, da odličnost vendarle kaže predvsem na njih, saj je institucija zgolj prazen okvir. Glede tega se motijo, saj ima javnost raje prazne okvirje kot naporno poglabljanje v dejanske dosežke akademikov. Brez pomislekov sprejema znanje brez vsebine, ki je izraženo v abstraktnih bibliometričnih enotah kot ekvivalentih za akademske nazive, izvolitve, finančne podpore, nagrade itd. Stroke, Franci Pivec: ETIKA V STRATEŠKIH DOKUMENTIH VISOKEGA ŠOLSTVA IN ZNANOSTI