OZ 2011/1-2

M T 11 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 ki znanje "pakirajo" v tržno blago, takšno logiko brez problema sprejemajo. Stroke, ki imajo simbolno znanje, pa v njej izgubljajo vsakršen pomen. Visoko šolstvo je prizorišče ostrega kulturnega boja med obema stranema in le redkim se posveti, da je "režiser" skrit in se imenuje kapital. Obstaja en sam način uspešnega zoperstavljanja razosebljanju akademske dejavnosti, to je njena transparentnost, ki jo zagotavlja IKT, vendar njene izjemne možnosti še zdaleč niso izkoriščene. Visokega šolstva ni več mogoče "dekorporativizirati", lahko pa mu vrnemo sposobnost kritične refleksije družbe, za kar bi morali vzpostaviti dobro splošno izobrazbo. Predstavlja jo znanje, ki ni za prodajo; z njegovim razvijanjem in razširjanjem lahko visoko šolstvo opraviči svojo vlogo javne službe, sicer ga lahko bolj ali manj v celoti preselimo v "biznis". Sedanji "studium generale", kolikor ga je ostalo, je zastarel in neustvarjalen, zato je potrebna njegova popolna konceptualna prenova. Upoštevanje informacijskih znanosti bo eden od kriterijev za presojo njegove naravnanosti v prihodnost. VISOKO[OLSKA IN RAZISKOVALNA ETIKA Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 : "Potreba po visokošolski etiki se zaradi naraščajoče vloge znanja v družbi še povečuje, kar terjajo tudi spremenjeni tehnični in ekonomski pogoji …". Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011–2020 : "Obenem poklic raziskovalca zahteva tudi visoko stopnjo osebne integritete in odgovornosti, saj se še zlasti v majhnem prostoru, kot je slovenski, velikokrat srečujejo z vprašanji, ki se lahko kažejo kot konflikt interesov ali pa vplivajo na ugled institucije in raziskovalnega poklica na splošno." Visoko šolstvo je danes izrazito heterogena sfera, ki ni zgolj presek družbene strukture neposrednega okolja, ampak ponazarja globalno družbo. Na to se morajo ozirati tudi deklarirane etične vrednote in v primerjavi s parcialnimi skupnostmi, kot so družina, cerkev, narod itd., mora visoko šolstvo skrbeti za bolj inkluzivno etiko. (UNESCO-CEPES, 2004) Visokošolska etika ima še drugo, morda celo bolj razširjeno ime: akademska integriteta. Ob njeni omembi se vsi takoj spomnijo akademske svobode, toda povsem enakovredna in od nje neločljiva je akademska poštenost, ki pa je bolj redko v središču pozornosti. Nanaša se prvenstveno na priznavanje dela drugih pri ustvarjanju in razširjanju znanja. Deloma je to urejeno z zakonodajo, pravili, postopki, navodili in kodeksi visokošolskih institucij, znanstvenih disciplin in strokovnih združenj, a večji del situacij, ki jih ni mogoče predvideti, je prepuščeno posamezniku. Podelitev doktorata znanosti je pospremljena z etično zavezo akademski poštenosti, ki ji mnogi ne vidijo pravega smisla. Izhaja pa iz tega, da je doktor znanosti vrh hierarhije in ker nad sabo nima več "nadzornika", mora on sam prevzeti absolutno odgovornost za svoja dejanja – ni zgolj strokovna, ampak tudi etična instanca. Max Weber (1919) je to povedal z besedami: "/Z/notraj zidov predavalnice preprosto ni drugega razsodnika kot čista intelektualna poštenost." Zato doktorat lahko podeljuje le tista visokošolska institucija, ki lahko jamči za akademsko integriteto. Z uporabo IKT se je bistveno spremenilo študijsko okolje: odprl se je dostop do informacij, ki ga nosilec študijskega predmeta ne more več nadzorovati, sam ni več njihov izključni vir, niti interpret. Nič ne pomaga, da se del visokega šolstva na vse načine brani pred novimi tehnologijami, jih ignorira ali tudi prepoveduje. Internet se uveljavlja kot "četrta kognitivna tehnika" (poleg pisanja, branja in računanja) in če ga ponekod še vedno nočejo "napeljati" v predavalnice, se mladi z njim odžejajo pri "hidrantih", da škropi na vse strani in nastajajo nepotrebne izgube. V visokem šolstvu je nastal gordijski vozel akademske integritete, interneta in intelektualne lastnine, ki ga je mogoče presekati le z novo visokošolsko etiko. (Booth, 2002) Študenti, ki so se že "preselili" na internet, imajo s tem dve veliki težavi: • Prva težava je povezana z intelektualno lastnino, saj ne vedo več, ali naj znanje, ki kroži po visokem šolstvu, obravnavajo kot skupno dobro, o čemer jim v Humboldtovem duhu še vedno govorijo deklaracije, ali pa morajo računati s plačilom njegove tržne cene, kar je realnost. • Druga težava je povezana z razumevanjem poslanstva univerze, ki se še zmeraj predstavlja kot idealistična skupnost, posvečena resnici in lepoti, od znotraj pa jo spoznavajo kot industrijo, v kateri je vse podrejeno zaslužku. Priznavanje moralnega avtorstva v visokem šolstvu nikoli ni bil problem in sam Newton je svoja odkritja pojasnil tako, da se je povzpel na ramena svojih predhodnikov in je videl dlje. Danes bi naletel na resne težave, ker ni več jasno, katere avtorske pravice so že prodane in avtorji z njimi sploh ne razpolagajo več, pač pa jih je treba odkupiti od korporacij. Moralno avtorstvo je moralo odstopiti svoje mesto avtorstvu kot kupoprodajnemu odnosu. IKT igra pri tem zelo bistveno vlogo. Na eni strani je orodje v rokah lastnikov materialnih avtorskih pravic in služi popolnemu zaklepanju vsebin ter nadziranju in neizprosnemu zaračunavanju dostopa do njih. Na drugi strani pa daje številne nove možnosti Franci Pivec: ETIKA V STRATEŠKIH DOKUMENTIH VISOKEGA ŠOLSTVA IN ZNANOSTI