OZ 2011/1-2

16 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 ki živijo večinoma na Severnem otoku. 2 Precej več prebivalcev Nove Zelandije je evropskega, zlasti britanskega porekla, ki so se tukaj naselili po letu 1840. Predstavljajo tri četrtine prebivalstva in po tradiciji zasedajo vodilne položaje v državi. Okoli šest odstotkov predstavljajo priseljenci z drugih tihooceanskih otokov, kot so Tonga, Cookovi otoki in Samoa. Na Novi Zelandiji so si našli delo po razmahu gospodarstva po 2. svetovni vojni. Še novejši priseljenci so iz Azije, zlasti iz Malezije in Hongkonga, in jih je prav tako šest odstotkov (Neubauer, Kladnik, 2005, 412). Britanski pečat nosi tudi verska sestava prebivalstva: 24 odstotkov je anglikancev, 18 odstotkov prezbiterijancev, 15 odstotkov rimokatolikov, 5 odstotkov metodistov, 2 odstotka baptistov itd. (Ferfila, 1995, 197). Uradna jezika sta angleščina in maorščina. Nova Zelandija je ena od razvitih držav, s stoletji staro in dobro utečeno tržno ekonomijo. V sredini devetdesetih let 20. stoletja so bile značilnosti njenega gospodarstva na ovčjereji temelječe kmetijstvo, majhni industrijski obrati in močan storitveni sektor, zlasti hitra rast ekološko osveščenega turizma (Ferfila, 2004, 147). Poleg hitro razvijajočega se ekološko prijaznega turizma ima Nova Zelandija izjemno razvit komunikacijski sistem (Ferfila, 1995, 191). Njene poslovne partnerice so Avstralija, Japonska, Združene države Amerike, Velika Britanija, Nemčija itd. (Ferfila, 1995, 192). Slika 1: Država Nova Zelandija (Jugovzhodna Azija, Avstralija, Oceanija, Antarktika, 1997, 95) Nova Zelandija, neodvisna in demokratična država, članica Commonwealtha, ne pozna pisane ustave. Upošteva zakone, ki jih je pred letom 1947 sprejel britanski parlament oziroma kasneje novozelandski parlament, ter običajno sledi precedensom angleškega prava. Ceremonialni predstavnik države je angleška kraljica Elizabeta II., zastopa pa jo glavni guverner, ki ima latentna pooblastila za iniciativo na nekaterih področjih, vendar v praksi vedno ukrepa na predlog vlade. Šef vlade je ministrski predsednik, ki je odgovoren parlamentu in ga imenuje glavni guverner. Enodomni parlament ima 97 poslanskih mest, od tega štirje sedeži pripadajo Maorom že od leta 1867 (Ferfila, 1995). Kratka zgodovina Nove Zelandije Priseljenci iz Polinezije so se naselili na otokih Nove Zelandije pred približno 1.500 leti. Potomci teh priseljencev so Maori. Evropejci so pripluli precej pozneje – leta 1642 Nizozemec Abel Tasman, leta 1769 pa kapitan James Cook. Po letu 1840 so začeli prihajati evropski priseljenci. Britanska vlada je sklenila, da bo prevzela tista ozemlja, za katera se bo dogovorila z Maori. Tako je britanski kapitan William Hobson 6. februarja 1840 s predstavniki Maorov podpisal sporazum v Waitangiju – Maori so priznali britansko kraljico Viktorijo za vladarja, v zameno pa so jim obljubili nedotakljivost njihove posesti. Plemenski poglavarji so ohranili lastništvo nad zemljo, vendar jo je britanska krona lahko od njih odkupila. 3 Tako Maori kot Britanci si po svoje razlagajo določila iz te pogodbe, zato se nesporazumi vlečejo vse do danes. Leta 1852 je parlament v Londonu sprejel britanski ustavni zakon, po katerem je Nova Zelandija dobila svojo vlado. Maori so leta 1867 dobili štiri sedeže v parlamentu. Leta 1907 je Nova Zelandija postala dominion pod britansko krono, novembra 1926 pa je postala dominion z lastno vlado. Polno avtonomijo je dosegla z westminstrskim zakonom, ki ga je britanski parlament sprejel leta 1931, novozelandski parlament pa ga je potrdil leta 1947 (Ferfila, 1995). ZGODOVINA LIANZE Novozelandsko knjižničarsko in informacijsko združenje je bilo ustanovljeno leta 1939, njegovi začetki pa segajo v leto 1910, ko se je imenovalo Libraries Association of New Zealand (Združenje knjižnic Nove Zelandije). Vse od takrat igra združenje pomembno vlogo v razvoju knjižnic in informacijskih servisov po vsej državi. Zgodovino združenja opisujemo v treh stopnjah (LIANZA Profile in Redmayne, 2003): • Časopisni urednik Mark Cohen je spodbudil mestni svet Dunedina, da je leta 1910 gostil prvo nacionalno knjižnično konferenco 4 in Združenje knjižnic Nove Zelandije je plod te prve knjižnične konference. Cohena lahko štejemo za ustanovitelja združenja, ki ga je financirala vlada in ki je poleg splošnih knjižnic Breda Bizjak: KNJIŽNIČARSKO IN INFORMACIJSKO ZDRUŽENJE NOVE ZELANDIJE