OZ 2011/1-2

M T 17 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 vzelo pod svoje okrilje tudi izobraževalne knjižnice. Konferenčne teme so se v naslednjem desetletju ponavljale, govorili so o potujočih in otroških knjižnicah, nacionalni knjižnici Nove Zelandije, brezplačnih knjižničnih storitvah, vlogi parlamentarnih knjižnic ter pooblastilih knjižnic. Prva svetovna vojna je prekinila vsakoletna srečanja vse do leta 1927 in tudi velika svetovna gospodarska kriza je povzročila ponoven premor v konferenčni dejavnosti združenja. Vendar so se kljub krizi v novozelandskem knjižničarstvu dogajale spremembe že od sredine tridesetih let. Korporacija Carnegie iz Združenih držav Amerike je novozelandskim knjižničarjem ponudila štipendije za strokovni študij v tujini. Ta poteza je imela velik vpliv na novozelandsko knjižničarstvo, saj se še danes čuti vpliv ameriškega knjižničarstva. Drug pomemben mejnik predstavlja Munn-Barrovo 5 poročilo 6 o novozelandskih knjižnicah, v katerem avtorja komentirata delo združenja in izpostavljata prednostne naloge, kot so ustanovitev knjižničarske šole in univerzitetnega programa študija knjižničarstva, izboljšanje zakonodaje ter izdajanje knjižničarske revije. • V drugi razvojni fazi, v obdobju 1935–1990, je treba izpostaviti knjižničarsko konferenco leta 1935. Na tej konferenci je novozelandsko knjižničarsko združenje poleg institucionalnega članstva dovolilo tudi individualno članstvo in spremenilo ime v Novozelandsko združenje knjižnic (New Zealand Library Association). Pod vodstvom vplivnih posameznikov so trideseta leta predstavljala zlato dobo oblikovanja modernega združenja. Med letoma 1935 in 1945 je bilo združenje uspešno pri lobiranju za strokovno knjižničarsko izobraževanje, brezplačne knjižnične storitve, medknjižnično izposojo in knjižnične storitve na podeželju. V petdesetih letih so se te pridobitve še utrdile. Stroka se je razvijala skozi potrjene in diplomske tečaje, število članov je naraščalo, delovati so začele knjižnice lokalnih uradov, strokovne, otroške in mladinske ter male splošne knjižnice. V obdobju 1960–1979 se je združenje še bolj okrepilo in v letu 1966 je bila ustanovljena Nacionalna knjižnica Nove Zelandije (National Library of New Zealand). Istega leta so bili objavljeni tudi standardi za splošne knjižnice. Pereč problem pa je predstavljalo pomanjkanje usposobljenih knjižničarjev, zato je bilo strokovno izobraževanje knjižničarjev vedno predmet razprav. V osemdesetih letih so knjižnice občutile pritisk pod tretjo laburistično vlado, ki je preoblikovala ekonomsko politiko. Številne knjižnice v vladnem sektorju so zaprli, znanstveni inštituti, ki jih je financirala vlada, so se združili in tako izgubili svojo ključno vlogo kot nacionalni vir znanosti. V knjižničarskem združenju je članstvo upadlo, kar se je nadaljevalo vse do konca osemdesetih let. Hkrati pa je zgodil generacijski prehod, saj so se vidni predstavniki tridesetih in štiridesetih let začeli upokojevati. • Tretja stopnja v razvoju novozelandskega knjižničarskega združenja je nastopila po letu 1990. V zgodnjih devetdesetih letih je Vic Elliott, predsednik združenja in knjižničar na Univerzi Victoria v Wellingtonu (Victoria University of Wellington), sprožil gibanje, ki je spodbudilo vključevanje v združenje in aktivno sodelovanje članov pri reševanju strokovnih vprašanj tudi z oblikovanjem posebnih interesnih skupin (special interest groups – SIG). S priznanjem informacijske vloge knjižnic in v bikulturnem duhu se je leta 1992 združenje preimenovalo v Novozelandsko knjižničarsko in informacijsko združenje (New Zealand Library and Information Association/Te Rau Herenga Aotearoa – NZLIA). 7 Leta 1996 je neki član osebja v nacionalnem uradu zaradi poneverbe skoraj uničil združenje. Po opravljeni reviziji so člani združenja s svojimi velikimi donacijami pokazali, koliko jim združenje pravzaprav pomeni in ko je bilo reševanje združenja končano, so leta 1998 spremenili njegovo ime v Knjižničarsko in informacijsko združenje Nove Zelandije (Library and Information Association of New Zealand – LIANZA). SKUPNOST LIANZE LIANZA je del novozelandske knjižničarske in informacijske skupnosti. Ta skupnost vključuje (LIANZA Community): regionalni odbori (Regional Committees), posebne interesne skupine (Special Interest Groups – SIGs), Te Rōpū Whakahau. Memurandum je LIANZA sklenila z naslednjimi organizacijami (LIANZA Community): • Avstralsko knjižničarsko in informacijsko združenje (Australian Library and Information Association – ALIA), • Združenje novozelandskih knjižničarjev v pravnih knjižnicah (New Zealand Law Librarian Association – NZLLA), • Združenje novozelandskih knjižničarjev v šolskih knjižnicah (School Librarians Association of New Zealand Aotearoa – SLANZA), • Novozelandska podružnica Mednarodnega združenja glasbenih knjižnic (New Zealand Branch of the International Association of Music Libraries – IAML (NZ)). Breda Bizjak: KNJIŽNIČARSKO IN INFORMACIJSKO ZDRUŽENJE NOVE ZELANDIJE