OZ 2011/1-2

26 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 Za prvo reakcijo na obtožbe si je Guttenberg izbral besedo absurdno (abstrus). Dopustil je možnost, da se med 1200 opomb prikrade tudi kakšna napaka pri citiranju, ki bo pri novi izdaji pač popravljena. Sledilo je priznanje, da nekaj napak je, a menda ja kdo ne misli, da je imel namen goljufati. V manj kot tednu dni je javno zagotovil, da svojega doktorskega naslova ne bo več uporabljal, ker ga pri ministrski funkciji tudi ne potrebuje. In je res spremenil "glavo" svojih uradnih dopisov. Ko je bila prevara s plagiatom že na dlani, se je Guttenberg v Bundestagu branil, da gre za umazano politično igro opozicije, ki hoče za vsako ceno uničiti svojega nasprotnika. Vendar sta obe strani parlamenta ugotavljali, da človek res nima čisto jasnih kriterijev glede odgovornosti in poštenja. Ob tem pa je najraje od vseh govoril o obnovi "pravih pruskih vrednot". UNIVERZA BREZ HLA^ Kritični pogledi in očitki so leteli tudi na Univerzo v Bayreuthu. Upoštevati je treba, da v Nemčiji že nekaj časa poteka polemika o kakovosti njihovega visokega šolstva: dobri kadri bežijo v ZDA, njihove univerze pa nimajo več takega slovesa, da bi pritegnile genije od drugod. Zvezna vlada je zato rezervirala 4 milijarde evrov, s katerimi bi desetim univerzam omogočila dvig nad povprečje, za kar so jo neizbrane univerze tožile pred ustavnim sodiščem. Bayreuth ni med izbranimi, ampak med tožnicami in sedaj se jim je zgodila takšna blamaža … Stekli so vsi možni postopki preverjanja doktorata, ki jih je Guttenberg prehitel s prošnjo, da ga razveljavijo. Predsednik univerze Rüdiger Borman je ne glede na to izjavil, da je Guttenberg kršil temeljna pravila znanstvenega dela in da navajanje virov brez narekovajev ne more biti nič drugega kot plagiat. "Samonadzor znanosti" pa ni odgovoril na vprašanje, ali je doktorand namerno goljufal izpitno komisijo ali ne, kar bi imelo tudi kazenske posledice. Te bodo tako ali tako sledile po zakonu o avtorskem pravu. Profesor Oliver Lepsius, naslednik mentorja Häberleta, je skrajno oster in obtožuje Guttenberga, da je načrtno in sistematično izrabil plagiat, sedaj pa nima pojma, kaj je storil. Po njegovem je izgubil stik z realnostjo in tak človek za politiko ni pravi. Ampak zakaj nihče ni že prej opazil napak v disertaciji, ki niso igle v kopici sena, ampak prava polena? Postopek je vendar strašno drobnjakarski in dolgovezen. Doktorska komisija mu je namesto zavrnitve nezrelega besedila dodelila najvišjo možno oceno. Razen tega je po pravilniku knjiga ležala dva meseca na dekanatu, vsakomur na voljo, da izreče svoje nestrinjanje z njeno vsebino. Sledil je še znanstveni kolokvij o doktorandovih dognanjih. Celotna velecenjena fakulteta ni spravila skupaj ene same pripombe in morda si prav s tem lahko razlagamo Guttenbergovo začetno aroganco. Mnogi so menili, da "grešna" univerza ne more kar sama oceniti, kaj vse je bilo narobe, zato so v Bayreuthu za zunanjo presojo angažirali dve glavni moralni avtoriteti nemškega visokega šolstva: Wolfganga Löverja, ombudsmana Nemške raziskovalne skupnosti (DFG), in Jürgena Mittelstrasa, direktorja Centra za filozofijo in teorijo znanosti v Konstanzi ter nekdanjega predsednika Evropske akademije znanosti. Vzela sta si kakšen mesec in poznavajoč njun pristop lahko pričakujemo temeljito razčlembo, ki bo pomembna za mednarodni visokošolski prostor. Še nekaj dodatno otežuje položaj Univerze v Bayreuthu, in sicer to, da je Rhön KlinikumAG, katere solastnik je Guttenberg, prav v času priprave njegovega doktorata darovala fakulteti, kjer je doktoriral, 750.000 evrov za ustanovitev Katedre za medicinski menedžment in zdravstvene vede. Javnost pa vse težje verjame v naključje. AKADEMSKI NAUKI Kaj naj si o celi zgodbi mislijo študentje, ki jih asistenti zagrizeno kontrolirajo pri pisanju testov celo tako, da si stole postavijo na kateder in jih opazujejo s ptičje perspektive? Kaj celotna afera pomeni za nemške doktorje znanosti, ki konkurirajo na mednarodnih razpisih? Kako naj nemške univerze prepričajo svet o svoji odličnosti, ki jim je bila nekoč splošno priznana? In kako bodo ubranili internet, ki ga konservativni akademiki z gnusom zavračajo, kot ključno sestavino sodobnega visokega šolstva? Ewald Berning, do nedavnega glavni načrtovalec bavarskega visokega šolstva (ki se najpogosteje od nemških univerz uvršča na svetovne lestvice kakovosti) in sedaj profesor na vatikanski Gregoriani, opozarja, da "/…/ causa Guttenberg ni razlog, ampak simptom krize nemškega visokega šolstva". Danes nihče iz akademskih vrst ne bo rekel, kar je skromno priznal Newton, da je videl tako daleč, ker je zlezel na ramena velikanov, ki so odkrivali svet pred njim. V Nemčiji na mnogih znanstvenih področjih še vedno velja, da se za doktorat "zmenita" kandidat in mentor (nem. Doktorvater ) in da vse skupaj poteka po prastari shemi "mojster – vajenec". Ob današnji razvejanosti in dostopnosti virov ter pluralnosti v znanosti je takšen odnos preživel: mojster ne more siliti vajenca, da ga oponaša in ga tudi ne more več spremljati pri njegovem popotovanju po znanstveni pokrajini ter sproti odkrivati, kdaj je uporabil tehniko "kopiraj in prilepi" (angl. copy and past ). Torej tudi ne more odgovarjati za njegov razvoj. To se skuša prikriti s podrobnimi postopki in bleščečimi ceremoniali, toda pri Guttenbergu se je pokazalo, koliko je to vredno: plemeniti gospod je vse skupaj "nategnil" in lahko le KRONIKA