OZ 2011/1-2

2 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 je branila in mu trajno omogočila njegovo intelektualno dejavnost, ki je postajala vedno bolj mednarodno ugledna in vse bolj svetovno odzivna. Tam je bil vse do svoje upokojitve leta 1996 redni profesor za ekumensko teologijo in direktor Inštituta za ekumenske raziskave, ki je neodvisen in ločen od Teološke fakultete in podrejen neposredno senatu univerze. Že v uvodu dela z naslovom Projekt svetovni etos , prvič izdanem leta 1990, poudarja: "Ni preživetja brez svetovnega etosa. Ni svetovnega miru brez miru med religijami. Ne bo religioznega miru brez dialoga med religijami." 2 Čeprav piše v nemščini, omenjeno misel rad zapiše še v angleščini: "No peace among the nations without peace among the religions." 3 Vendar je v svojih delih in številnih pogovorih izrecno poudarjal, da svetovni etos nikakor ne pomeni nove svetovne religije, ampak prej "etični koordinatni sistem", v katerem smo vsi povezani, zato "v domeni morale ne sme biti postmodernistične poljubnosti, ‘anything goes’". 4 Etika, pri kateri vztraja svetovni etos, je univerzalna, trdi v vseh svojih delih na temo svetovnega etosa, kot taka velja za vsakega človeka, od povsem navadnega do politika, znanstvenika, umetnika, skratka za vse poklicno še tako različno usmerjene ljudi; velja tudi ne glede na raso, kulturo, religijo, svetovni nazor. Vrednote in norme, na katerih temelji svetovni etos, niso samo znotraj preroških religij, judovstva, krščanstva in islama, navzoče so tudi v indijski in kitajski tradiciji. Kot da bi bilo s temi stališči izrečeno povabilo, da si pobliže ogledamo kakšno že v slovenščino prevedeno delo duhovnega in posvetnega voditelja tibetanskega ljudstva. Tako v njegovi Etiki za novo tisočletje v uvodu beremo, da je bil njegov namen "predlagati pristop k etiki, temelječ na univerzalnih, namesto na verskih načelih". 5 S tem je seveda takoj izražena tudi univerzalna veljavnost etike, predvsem pa možnost česa takega, saj gre za nekaj, kar človeštvo danes, v času globalizacije, zelo potrebuje. Ne nazadnje za to, da sploh preživi. Dalajlama tudi verjame, da že po svoji naravi vsi ljudje stremijo "k svobodi, enakosti in dostojanstvu in imajo pravico to tudi doseči", skratka osebno verjame v "univerzalno načelo enakosti vseh ljudi", 6 načelo, ki mora po njegovem imeti prednost. Da bi preprečil nesporazume, Küng v delu Čemu svetovni etos? natančno razloži, kako je svetovni etos naravnan glede politike; ta zanj pomeni politiko brez nasilja in umetnost možnega . Sam svetovni etos je lahko učinkovit le takrat, ko izhaja iz najširšega družbenega konsenza glede določenih temeljnih vrednot, pravic in dolžnosti; gre za konsenz, ki je sprejemljiv za vse družbene skupine, za verujoče in neverujoče, za pripadnike različnih religij, filozofij in ideologij. Opozarja pa, da "mora demokratični sistem tak konsenz predpostaviti", nikakor ne zahtevati, pri tem tudi ne gre za nekakšnen "skupni etični sistem", zato tukaj Küng kar v angleščini zapiše, da ne gre za "ethics". 7 Vendar je potreben "skupni temelj vrednot in meril, pravic in dolžnosti, vsekakor skupni etos (‘ethic’) – torej človeški etos. Svetovni etos (‘global ethic’) ni nekakšna nova idelogija ali ‘superstruktura’, ne želi nadomestiti specialnih etik različnih religij, temveč jih podpreti." 8 Samo za povezovanje in ozaveščanje nekaterih skupnih religioznih in filozofskih vidikov gre na področju etike, nikakor ne za njihovo uzakonitev. Nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt (kancler je bil v obdobju 1974–1982) zato v svojem prispevku na temo o svetovnem etosu Jedra za človeško sožitje ugotavlja: "Enoten etos ne more biti več predpisan, izhajati mora iz živih vrednostnih dejanj posameznika in skupin." 9 V svojih razmišljanjih v krajšem prispevku V iskanju novega etosa – po svetu in doma , prispevek je posebej napisal za našo revijo Znamenje , revijo za teološka, družbena in kulturna vprašanja ob njeni tridesetletnici (1970–2000) – ob njej smo zbrani sodelavci Vekoslava Grmiča – poudarja, da ko gre za poskus izgradnje novega etosa, je najprej potreben etos doma, pri vsakem posameznem človeku, zato da bi bil njegov obstoj možen tudi v svetu. Vsak posameznik lahko ogromno naredi, le če ga pri tem ne usmerjata lastna sebičnost in želja po dobičku. Vendar človek, ki želi kaj doseči, mora pripadati določeni skupini, tako skupina kot posameznik uresničujeta svoj idealni cilj takrat, ko je v ozadju etični zagon. Tisočletje, ki se je začelo, po njegovem potrebuje jasno orientacijsko zavest, prežeto z etiko, in v tej smeri se bo treba potruditi. S precejšnjo mero osebne prizadetosti ugotavlja: "Doživeli smo veliko diplomacije brez vsake etične volje, politiko interesov onkraj vsake morale, svetovno politiko brez svetovnega etosa." 10 Kot teolog se zaveda, da religije niso opravile svojega poslanstva, niso prispevale k miru svetovnih razsežnosti tako, kot bi sicer lahko, zato ga osebno "teži to, da svetovne religije najpogosteje sploh niso pomočnice ob rojstvu novega svetovnega obdobja, temveč delujejo nasprotno – kot zaviralci in motilci svetovnega miru". 11 Kljub vsemu verjame in upa, da je možen mir med religijami, in ta mir je predpostavka za mir med narodi. Svetu bi bilo v veliko pomoč, če bi religije med seboj razvijale mir, dialog in medsebojno solidarnost. To njegovo ugotovitev bi veljalo razširiti v zahtevo po miru med nazori nasploh, tudi ideologijami ateističnega, deističnega, agnostičnega izvora. Na vprašanje, ali je svetovni etos naravnan bolj institucionalno ali osebno, je v knjižici Čemu svetovni etos? izrecno poudaril, da gre hkrati za "osebnostno, institucionalno in ciljno usmerjenost". 12 Odločno zanika, da bi svetovni etos vključeval zgolj kolektivno odgovornost, ki bi odtegovala individualno, kajti Cvetka Tóth: VREDNOTE SVETOVNEGA ETOSA