OZ 2011/1-2

58 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 OCENA Obstaja več oblik recenzij: • Razvojne recenzije – znanstvenik dobiva odzive na potekajočo raziskavo iz neformalnih mrež, kot so laboratoriji, dopisovanje s kolegi, blogi ipd. • Recenzije predpublikacij – znanstvenik posreduje nekatere rezultate svoje raziskave na simpozijih, konferencah, spletnih straneh, repozitorijih, kar pa se od discipline do discipline zelo razlikuje. • Recenzije publikacij – publiciranje raziskovalnih rezultatov ima različne oblike, ki gredo skozi določen bolj ali manj zahteven ocenjevalni postopek. • Recenzije postpublikacij – temeljijo na citatih in podobnih bibliometričnih pristopih, podeljenih nagradah in priznanjih ipd. • Recenzije podatkov in drugih znanstvenih proizvodov – ocenjujejo se podatkovne baze, dokumentarni filmi, spletne strani, programska oprema. • Institucionalne recenzije v primeru habilitacij in promocij – institucije izberejo svoje ocenjevalce na podlagi njihove odličnosti in od njih pridobijo javne ali interne recenzije. • Recenzije za dotacije – presoja se perspektivnost projekta in njegovega nosilca. • Kumulativne recenzije – v primerih podeljevanja življenjskih nagrad in priznanj, izvolitev v elitne znanstvene organizacije ipd. Velik poudarek je na recenzijah publikacij. Starejši znanstveniki zahtevajo od mlajših najmanj takšen obseg in kakovost objav, kot so ju zmogli sami. Mladi zato izbirajo iste časopise in založbe. V želji po hitrejšem napredovanju pošiljajo v objavo enormne količine člankov, kar povzroča nezaustavljivo "hiperprodukcijo". Da bi bila bibliografija obširnejša, objavljajo po "rezinah" v čim večjem številu indeksiranih časopisov. Starejši znanstveniki so zaprepadeni, ko mlajši kolegi v rekordnem času presežejo njihovo število objav in jih začno izpodrivati z njihovim lastnim "orožjem". To je še posebej očitno v manj razvitih okoljih, kjer mladi hitreje najdejo pot do elitnih časopisov kot starejši. Uredništva teh časopisov pa imajo vse hujše glavobole zaradi padajoče kakovosti člankov. Oblike objavljanja se v zadnjem obdobju občutno spreminjajo in utemeljeno je vprašanje, ali dosedanji načini recenzij sploh dohitevajo ta razvoj? Kdo vse to plačuje? Univerze govorijo o krizi recenzij in znanstvene komunikacije sploh. PRIPORO^ILA 1. Izpopolnitev recenzentskih postopkov Treba je izpopolniti recenzije pri zaposlovanju, habilitaciji, promociji in dotacijah kot način zmanjševanja pomembnosti sekundarnih indikatorjev: kvalitativni vpogled v delo mora nadvladati pomen imprimaturja publikacij in bibliometričnih kazalcev, s katerimi je enostavno manipulirati. Zagotoviti je treba: • transparentnost rezultatov znanstvenega delovanja posameznika, • izbiro najuglednejših in neodvisnih recenzentov, • prednost manj številčnim, a temeljnim objavam, • uredniško izločitev nekakovostnih prispevkov, • zmanjšanje pomena izdajatelja publikacije kot dokaz njene kakovosti, • osredotočenost recenzije na znanstveni dosežek. 2. Skrb za znanstveno kritiko Člani akademske skupnosti morajo kot posamezniki skrbeti za znanstveno kritiko znotraj in zunaj akademije ter pri tem: • uveljavljati znanstveno objektivnost, • zavračati prakso upoštevanja nerecenziranih publikacij, • skrbeti za upravičen ugled tudi še neuveljavljenih časopisov, založb itd., • podpirati nove oblike objavljanja znanstvenih del, posebej v digitalni obliki. 3. Skrb za avtorsko za{~ito del Institucije morajo poskrbeti za avtorsko zaščito del svojih znanstvenikov, tudi če so v odprtem dostopu, s tem da: • zagotavljajo javni dostop in arhivsko zaščito v okviru repozitorijev, • uvajajo licence Creative Commons, • osveščajo avtorje glede njihovih pravic v novih pogojih komuniciranja. 4. Spodbujanje alternativnih možnosti ob- javljanja Institucije morajo podpirati razumne modele javno dostopnih publikacij in spodbujati alternativne možnosti objavljanja. Pri tem morajo: • uveljavljati odprt dostop do znanstvenih del, vključno s podatkovnimi bazami, izvirajočimi iz raziskav, ki so