OZ 2011/1-2

60 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 kreatorjev in upravljavcev repozitorijev neobjavljenega gradiva, pri katerem izstopajo primarne podatkovne baze. "Univerzitetne knjižnice se morajo spremeniti v servise, ki so namenjeni univerzitetni skupnosti za menedžiranje in diseminacijo digitalnega gradiva, proizvedenih s strani univerzitetnih institucij in njihovih sodelavcev". Delavnica o odprtem dostopu Kdo odloča o "odprtju" dostopa do recenziranih člankov in kako se je treba pogajati o alternativah lastniškim avtorskim pravicam? Publiciranje je povezano s stroški in modeli odprtega dostopa morajo rešiti tudi to vprašanje. Resnica je takšna, da več ko je govora o odprtem dostopu, več je zaklepanja na spletu in stopnja privatizacije znanja je v univerzitetnih okoljih danes večja, kot je bila kdaj koli v zgodovini. Akademske institucije bi morale svojim ljudem koordinirano zagotoviti najmanj naslednji dve pravici: dolgoročno dostopnost gradiva in zaščito avtorstva. Sedaj se za to borijo različne civilne iniciative, vendar je to nesporna obveznost univerz, ki na vse skupaj gledajo preveč od strani. To velja tudi za njihov odnos do znanstvenih objav, kar prepuščajo profitnim organizacijam, ki potem otežujejo pretok znanja, namesto da bi same prevzele to dejavnost in zagotovile optimalnejše pogoje za delovanje sistema recenzij. Vzor je lahko institucionalni repozitorij DSpace@MIT, ki temelji na klavzuli: "Vsi predavatelji in raziskovalci prenesejo na MIT neekskluzivno dovoljenje, da naredijo njihove znanstvene članke dostopne javnosti in da upravljajo z avtorskimi pravicami za te članke z namenom odprte diseminacije". Na enakih osnovah na Harvardu deluje DASH ter repozitoriji na vse številnejših univerzah. Franci Pivec OCENA