OZ 2011/1-2

M T 3 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 to bi pomenilo, da so krivci negativnih pojavov "le ‘odnosi’, ‘zgodovina’, ‘sistem’". 13 Svetovni etos meri na individualno odgovornost vsakega posameznika, kar še posebej vključuje individualno odgovornost politikov. Tako po njegovem nikoli ne gre samo za individualni, ampak hkrati še za socialni etos. Morala sistema brez morale subjektov, morala institucij brez morale oseb je nikakršna morala. Svetovni etos kot morala pomeni moralo sistema, ki je navzoča v naših institucijah in jo je po tej plati moč imenovati še sistemska morala. Je pa morala vedno kar najbolj neposredno povezana z življenjem, ki ga ljudje živimo, in vprašanje kako Küng tudi natančno pojasnjuje. V enem od svojih najnovejših del z naslovom Zaupanje, ki nosi spet poudarja vlogo in pomen temeljnega zaupanja – reči svetu, stvarnosti da , kajti šele iz njega raste notranja avtonomija človeka, samodajanje zakonov, občutek samoodgovornosti pri tem, kako se v življenju samouresničujemo in hkrati sooblikujemo svet. Kot táko je temeljno zaupanje , ki je z vsem nasprotje nihilizmu oziroma nihilizaciji sveta – ta, ki svetu izraža nezaupanje, mu reče celo ne –, tudi "podlaga temeljnega etosa, življenjskega etosa, globalno gledano, svetovnega etosa". 14 Ker je Küngov program odločno zavračanje in odprava nihilizma, to skuša doseči s tem, da pojem svobode zoži predvsem glede možnosti izbire in odločanja. Küng v primerjavi s Sartrom in deloma še z Jaspersom najprej izpostavlja človekov odnos do stvarnosti v celoti, v tem smislu, ko tej stvarnosti rečem bodisi da bodisi ne . Pri tem se zelo dobro zaveda, da ta odnos nikakor ni reflektiran, ne v podobi teologije in ne filozofije. Stvarnost kot celota nagovarja, sprašuje in človek na njena vprašanja odgovarja tako reflektirano kot nereflektirano. Odziva se ji bodisi z zaupanjem ali po Nietzschejevem vzoru z nezaupanjem. Zdaj Küng razume, da gre pri temeljni alternativi reči stvarnosti da ali ne najprej za zaupanje oziroma za nezaupanje do sveta, in samo na tej podlagi potekata odločanje in izbira − nikdar naravnost. Za natančno pojasnitev pojma zaupanje in nezaupanje se je nujno treba izogniti takemu razumevanju, ki bi temeljno zaupanje ali nezaupanje v celoti zreduciralo na njegov teološko-mistični pomen. Zaupanja ali nezaupanja v življenje prav tako ne moremo razumeti samo subjektivistično-psihološko. Napačno je tudi, če bi zaupanje kot nezaupanje v bit dojemali le objektivistično- ontološko. Tudi zaupanja v um in nezaupanja umu ne gre razumeti samo racionalistično-pozitivistično. Četudi je za odločanje po Küngu zelo pomembno, da je svobodno, pa spet "svoboda ne pomeni iracionalne poljubnosti! Iz dejstva, da je temeljno stališče svobodno, nikakor ne sledi, da je vseeno, katerega se izbere. Iz možnosti različnih temeljnih odločitev, stališč in zadržanj še ne sledi njihova irelevantnost. Ni vsaka usmerjenost pravilna. In tu pridemo do odločilne točke, ko se vprašamo: katera usmerjenost je pravilna?" 15 Kje v življenju je Ariadnina nit, ki bi človeka varno vodila skozi labirint življenja in jo je Nietzsche tako zelo pogrešal, se sprašuje Küng. Po Küngu obstajajo tri vrste ljudi, 16 ko gre za temeljno zaupanje: namreč ti, ki premorejo omenjeno zaupanje na podlagi svoje religiozne vere, ljudje, ki mnogo prenesejo, znajo potrpeti in vzdržati. Toda so ljudje, ki sicer imajo religiozno vero, vendar so brez temeljnega zaupanja tako v stvarnost kot tudi v sočloveka. Takšni ljudje "se nahajajo v zelo negotovem položaju. Z rokami tako rekoč visijo na oblakih in na tej zemlji ne najdejo pravega mesta. Tujci v tem svetu so, religiozni zanesenjaki in entuziasti vseh vrst." 17 Velja prisluhniti temu daljšemu zapisu: "So pa končno ljudje, ki premorejo temeljno zaupanje, ne da bi hkrati imeli religiozno vero. Ne da se zanikati, da so, čeprav docela zemeljski, v življenjskih razmerah ravno tako dobri ali včasih celo boljši kot nekateri verniki. Iz tega svojega temeljnega zaupanja lahko namreč tudi ateisti in agnostiki – to sem že nekoč jasno pokazal na primerih Bertranda Russlla, Ernsta Blocha in Alberta Camusa – živijo pristno človeško, torej humano in v tem smislu moralno življenje. Z drugimi besedami: iz ateizma ne sledi nujno nihilizem." 18 Küng se zaveda, da v sodobnem svetu k človekovi pravici sodi tudi pravica do brezreligioznosti . Toda tudi nereligiozni človek pozna moralo, je lahko globoko moralen. Z naslovno formulacijo Koalicija verujočih in neverujočih se Küng kot teolog in kot verujoč človek v Projektu svetovni etos sooča z vprašanjem: "Mar ljudje ne morejo moralno živeti tudi brez religije?" 19 Njegovi poglobljeni analizi velja prisluhniti v celoti: "Tudi verujoči ljudje bi morali priznati, da je možno moralno življenje brez religije. V kolikšni meri? 1. Obstaja dovolj biografsko-psiholoških razlogov, zakaj se razsvetljeni sodobniki želijo odpovedati religiji, ki je zapadla v mračnjaštvo, praznoverje in ‘opij’. 2. Empirično je nemogoče zanikati, da nereligiozni ljudje premorejo etično temeljno usmeritev tudi brez religije in živijo moralno, da so bili že v zgodovini neredki religiozno neverujoči, ki so bili s svojim življenjem zgled za nov smisel za človeško dostojanstvo in so se zavzemali za polnoletnost, svobodo vesti, svobodo veroizpovedi in druge človekove pravice bolj kot religiozno zavezani. 3. Antropološko lahko utemeljimo, da so mnogi nereligiozni ljudje tudi v načelu razvili in premorejo cilje in prioritete, vrednote in norme, ideale in modele, merila za razločevanje, kaj je prav in kaj narobe. 4. Filozofsko neovrgljivo je, da človeku kot umnemu Cvetka Tóth: VREDNOTE SVETOVNEGA ETOSA