OZ 2011/1-2

4 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 bitju pripada človeška avtonomija, ki mu lahko tudi brez vere v Boga omogoči udejanjenje temeljnega zaupanja v resničnost in zaznavanje njegove odgovornosti v svetu: odgovornosti do samega sebe in odgovornosti do sveta." 20 Kakšno olajšanje, spodbuda in priznanje so takšna stališča človeku, ki je ateist oziroma nereligiozen, neverujoč, ko mu nekdo, ki je sicer sam katoliški teolog, priznava razvit čut za etiko, in s tem, da je zares človek in ne samo recimo tako po klerikalno – vsem znana teološka pravičnost – pol človeka. Nikakršna a priori zaupnica ne pripada religioznemu, verujočemu človeku, poudarja Küng. Ker je njegov program odločno zavračanje in odprava nihilizma, to skuša doseči s tem, da pojem svobode zoži predvsem glede možnosti izbire in odločanja. Küng se namreč zelo dobro zaveda, da je svoboda človekovega odločanja omejena, nikakor ni absolutna. Tako najprej izpostavlja človekov odnos do stvarnosti v celoti v tem smislu, ko tej stvarnosti rečem bodisi da bodisi ne . Pri tem se zelo dobro zaveda, da ta odnos najprej nikakor ni reflektiran, ne v podobi teologije in ne filozofije. Stvarnost kot celota nagovarja, sprašuje in človek na njena vprašanja odgovarja tako reflektirano kot nereflektirano. Odziva se ji bodisi z zaupanjem ali po Nietzschejevem vzoru z nezaupanjem. Zdaj Küng razume, da gre pri temeljni alternativi reči stvarnosti da ali ne najprej za zaupanje oziroma za nezaupanje do sveta, in samo na tej podlagi potekata odločanje in izbira – nikdar naravnost. Zanimivo, da teolog Küng o "načelni alternativi med da in ne do negotove, vprašljive stvarnosti" 21 ni razmišljal z vnaprejšnjo moralno alternativo, dojeto kot ljubezen, ki vse poveličuje in podobno. Ne moraliziranje in ne psihologiziranje nista njegovi izhodišči. Samo najbolj neposredni odnos do stvarnosti je tema Küngovih razmišljanj. Iz svojega uvida v stvarnost človek oblikuje zaupanje ali nezaupanje kot tisto pozitivno ustvarjalnost, ki uspe premagovati izziv nihilizma, poudari Küng kar nekajkrat. Nihilizem namreč že v izhodišču pomeni nazaupnico stvarnosti, svetu reče ne . Nasprotno pa je temeljno zaupanje v stvarnost dobesedno "dar! Stvarnost mi je vnaprej dana: če z zaupanjem pristajam nanjo, se mi povrne polna smisla in vrednosti. Moj lastni obstoj mi je vnaprej dan: če z zaupanjem pristajam nanj, potem lahko izkusim njegovo umskost. In svoboda mi je vnaprej dana: če jo z zaupanjem sprejmem, potem jo lahko izkusim kot resnično." 22 Küngu gre pri tem tudi za njegov lastni teoretski poskus preseči eksistencializem v njegovem nihilizmu in njegovem nenehnem vztrajanju pri strahu in tesnobi . Skratka, reči stvarnosti da je po njegovem alternativa nihilizmu, zato se mora marsikdaj raziti tudi s Sartrom. Še enkrat: kje in s čim se začne etika? Po Küngu "ni etike brez temeljnega zaupanja" do "negotove, vprašljive stvarnosti sveta in človeka". 23 Iz tega je več kot razvidno, da Küng svoj pojem temeljnega zaupanja gradi na tem, da sta samospoznanje in spoznanje sveta enoten in neločljiv proces. Prisluhniti velja temle besedam: "Dobro za človeka je tisto – pa naj bo staro ali novo, povsod razširjeno ali ne, kar mu pomaga, da postane resnično človek. Avtonomna temeljna morala je: Človek naj bo človek! Človek naj svojo človečnost udejanji! Človek naj živi človeško! Nravno dobro je torej tisto, kar človeškemu življenju omogoča, da uspe in da se posreči v njegovi individualni in socialni razsežnosti, je tisto, kar omogoča optimalen človekov razvoj na vseh njegovih ravneh in razsežnostih. Človek naj potemtakem živi svojo človeškost na vseh njenih ravneh (tudi na nagonski in čustveni ravni) in v vseh njenih razsežnostih (tudi v svoji povezanosti z družbo in naravo)." 24 Vse to so po njegovem izhodišča, ki omogočajo zelo jasno razlikovanje med dobrim in zlim, tako na individualni kot tudi na družbeni ravni. V svojih najnovejših delih Küng sooča svoje nazore z globalizacijo, ki sega na vsa področja življenja, zato spet njegova odločna zahteva: "Globalizacija zahteva tudi globalizacijo svetovnega etosa: spričo problemov svetovne politike in svetovnega gospodarstva zahteva svetovni etos, ki je sprejemljiv tako za velike religije kot tudi za neverujoče, humaniste, posvetneže." 25 Kot da bi bil pred nami odgovor, kako zaustavljati novo, svetovnotržno metafiziko zgodovine. Küngov povsem jasni odgovor na vprašanje, kaj je protisredstvo za nezmožnost orientacije, celo za izgubo čuta za orientacijo v svetu in med ljudmi, in odgovor na vprašanje, "kje je morala 3000 let po Mojzesu in 2000 let po Kristusu", se glasi: samo v ponovnem oživljanju čuta za etiko. Z razvitim čutom za etiko namreč človek in ljudje zadostimo eni od svojih najbolj "temeljnih potreb po navezanosti na smisel, vrednote, norme". 26 Morala nikdar ne pade z neba, je odločna Küngova trditev. Tako kot jezik je tudi morala rezultat razvoja. Zato so moralne vrednote in norme docela prizemeljene, predvsem so povsem življenjske potrebe, podobno kot potreba po preživetju in varnosti. To, da so regulativne narave, genealogije morale ne menja. Nobena, še tako vzvišena avtoriteta ne more človeku odvzeti njegove avtonomije v svetu in tukaj Küng posebej izpostavlja "etično samozakonodajalstvo in samoodgovornost za samoustvarjalnost in oblikovanje sveta". 27 Tak pristop izhaja iz najbolj neposredne življenjske stvarnosti, upošteva tudi izsledke tistih znanosti, ki se ukvarjajo s človekom. Toda sama stvarnost in človek kot taka, kar pomeni v celoti, sta vedno nad vsemi znanostmi. Sprejemanje smisla, resnice, umnosti, ponotranjenje vrednot, idealov, norm vedno gradi na zaupanju do stvarnosti, Cvetka Tóth: VREDNOTE SVETOVNEGA ETOSA