OZ 2011/1-2

M T 5 ORGANIZACIJA ZNANJA 2011, LETN. 16, ZV. 1 – 2 zato je to zaupanje temelj za etiko, v prenesenem smislu ga je mogoče imenovati vera. Vendar moramo v času, ki je geografsko docela obvladljiv in je vsak delček sveta dosegljiv v nekaj urah, saj razdalje že dolgo niso več problem, govoriti o etiki svetovnih razsežnosti. Po znanih dogodkih leta 1989, v času sesutja socializma boljševiškega izvora, je Küng analiziral svetovnopolitični položaj in razmere, ki bi pomenile nastanek novega, kakor ga sam imenuje, "postmodernega" 28 svetovnega reda. Vsaj dve priložnosti pred tem sta bili zamujeni. Prvič po prvi svetovni vojni, v času nastopa nacizma, fašizma, stalinizma, japonskega militarizma, do izbruha druge svetovne vojne. In drugič po letu 1945, ko je bil svet soočen s hladno vojno in je prišlo do krute svetovne delitve. In kakšna je ali naj bi bila priložnost po letu 1989? O tej, tretji "postmoderni" priložnosti Küng seveda ne more govoriti drugače kot samo pogojno, kajti zaveda se, da do novega svetovnega reda ne more priti le na podlagi diplomatskih ukrepov, s humanitarnimi akcijami in vojaškimi posegi, tudi ne s "pravico narodov", ker ta temelji na neomejeni suverenosti držav in postavlja v ospredje pravice držav prej kot pravice narodov. Po njegovem bi lahko prišlo do novega svetovnega reda na "večjem številu skupnih vizij, idealov, vrednot, ciljev in norm", s pomočjo "okrepljene globalne odgovornosti narodov in njihovih voditeljev", vsekakor pa "z novim obvezujočim etosom za celotno človeštvo, kulture in religije, tudi za države in njihove oblastnike. Ne bo novega svetovnega reda brez novega etosa! " 29 Etizacijo sveta Hans Küng imenuje projekt svetovni etos (1990), in ta izraz je uporabljal, kot sam izrecno opozorja, še preden je svet začel govoriti o globalizaciji sami. V svojih najnovejših razmišljanjih in predavanjih po vsem svetu poudarja, da se zelo dobro zaveda, kako različne prizvoke ima izraz globalizacija, negativne še posebej. V nerazvitih državah, predvsem zunaj Amerike in Evrope, pomeni kapitalizem, amerikanizacijo in nasilno premoč zahodnega sveta. Globalizacija tako uničujoče vpliva na mnoge posamezne kulture in tradicije predvsem majhnih narodov, ki jim celo grozi, da v takšnem novem globalnem totalitarizmu izginejo. Zato postaja ideja o možnosti vsesplošne etike svetovnih razsežnosti zanimiva in privlačna, kajti upoštevati moramo, da se je dvestoletna doba ideje napredka (1789–1989), ki je sanjala o zemeljskem raju in se je napajala iz revolucij, izpela in da danes živimo v postrevolucionarni dobi, v času, ki ga je v naših razmerah zelo pretreslo dejstvo sesutja socializma boljševiškega izvora po letu 1989. Ob tem sesutju Küng kritično pripominja, da kljub vsemu vendarle ostaja veliko vprašanje, ali je bila zmaga atomske vojaške super sile nad Sovjetsko zvezo dolgoročno gledano zares v prid ZDA, kajti: "Bil je gospodarski, socialni in moralni polom, da je supersila uničila Sovjetsko zvezo." 30 Po sesutju velike zgodbe – ideje pomnožene svobode (Dostojevski) – smo soočeni z dejstvom, da je neka privlačna utopija vse preveč zastala samo v politiki. Tako se politizacija sveta danes med intelektualci umika v ozadje, v ospredje pa zelo očitno stopa etizacija z vizijo "onkraj" komunizma (socializma) in kapitalizma (liberalizma). Tukaj seveda velja prisluhniti nazorom Hansa Künga, ki opozarja, da globalizacija zahteva globalni etos, čeprav tak etos ni posledica globalizacije. Globalizacija je nedvomno v marsičem najprej ekonomske in tehnične narave, toda ta napredek je s seboj prinesel nove probleme, celo globalizacijo problemov, in ti po Küngu zahtevajo globalizacijo etosa. Postavimo si vprašanje: za kakšne in katere vrednote gre ali naj bi šlo, ko govorimo o potrebi po razvitem svetovnem etosu? Tudi Küng sam se sprašuje, kdo naj določa in ustvari etična merila in globalna pravila igre in čigave vrednote in norme naj bi to bile. Küng preseneča s svojo jasnostjo in že skoraj preprosto razumljivo zveni njegov odgovor, ko pojasnuje, da teh vrednot ni treba na novo odkrivati in si jih izmišljati, kajti že dolgo so med nami, stoletja so del naše kulturne tradicije in vednosti tako o svetu kot o nas samih. "Vrednote in norme se nahajajo v že tisočletja starih velikih verskih in filozofskih tradicijah človeštva." 31 Zato "kolesa etosa ni treba na novo izumljati, samo pravilno uporabljati ga je treba začeti", 32 svari Küng. Vse svetovne religije so nam vrednote posredovale, čeprav ne moremo govoriti o eni sami svetovni religiji in še manj o eni sami kulturi. Ko Küng spregovori o nujnosti minimalnega etičnega konseza, ki je med različnimi svetovnimi religijami presenetljivo podoben, izrecno opozarja, da sporazumevanje, strpnost in dialog med religijami nikakor ne odpira "fronte med vernimi in neverujočimi. Rimska rekatolizacijska kampanja posebej v vzhodni Evropi, ki je evfemistično označena za reevangelizacijo, pelje k prekopavanju starih vojnih grobov – mi pa ne potrebujemo spet delitve družbe na klerikalce in antiklerikalce (primer: Poljska). Projekt svetovnega etosa zahteva prav alianso verujočih in neverujočih za nov, skupen temeljni etos." 33 Kot teolog seveda čuti dolžnost, da najprej pojasni, v čem je pozitivni prispevek različnih religij, kljub obilju vsega krepko negativnega, za kar so religije v zgodovini in v sedanjosti krive in odgovorne, takrat, ko gre za poskus "uveljavljanja temeljnih maksim elementarne človečnosti ". 34 Pri tem Küng opozarja na " tri velike nadindividualne, internacionalne in transkulturne religiozne tokovne sisteme , ki imajo vsi svoj lastni razvoj in morfologijo", 35 in sicer religije semitskega izvora, religije indijskega izvora in religije kitajske tradicije. Cvetka Tóth: VREDNOTE SVETOVNEGA ETOSA